Vsaj v tej žalostni zgodbi ima glavni krivec eno samo ime: Milan Matos. Ta je v devetdesetih letih tedaj največjo državno založbo Mladinsko knjigo sprivatiziral na način, ob katerem so nam šli lasje pokonci. Nihče ni poslušal kulturnikov, bil je čas vrtoglavih priložnosti za prikoritnike, v politiki in zunaj nje. Seveda je Matos to naredil s pomočjo enako pomembnega krivca – države, ki je to dopustila, ki je javni interes žrtvovala v imenu zveličavne privatizacije.
Od tistega trenutka naprej je Mladinska knjiga drsela proti Učilom, tako s komercializacijo programa kot z vehementnimi naložbami v knjigarne in distribucijske centre v bivših republikah SFRJ, ki so ena za drugo klavrno propadle. Matosova prodaja založbe cerkvenemu holdingu Zvon je bila le rešilna akcija prijateljev, ki jih družijo vera in interesi. Od Zvona do bančnega lastništva MK pa je bil tudi le korak.
Odkar sta državni NLB in Abanka začeli prodajati MKZ, pa so se znova godile čudne stvari. Banki, ki smo ju dokapitalizirali, sta iz prodaje povsem izključili upravo MKZ in tudi poskus odkupa zaposlenih; oboji bi jim lahko razložili izjemno vrednost avtorskih pravic, ne le zidov. Od prve izklicne cene 22 milijonov evrov (za 70 in ne za zdaj prodanih 51 odstotkov MKZ) sta nato številko nižali, jeseni je v nezavezujoči ponudbi znašala le še 14 milijonov, včerajšnja izklicna cena je bila le še 8,2 milijona evrov, ki pa so jo Učila, če naši podatki držijo, zbila na končnih 5,3 milijona. Uradnih podatkov o ceni ni mogoče dobiti, ker nam banki nista dolžni (?) povedati, za koliko sta s prodajo zmanjšali luknjo, ki sta jo povzročili s slabimi krediti.
Toda celo ta nizka cena za novega lastnika ni mačji kašelj, saj naj bi po podatkih za leto 2012 razpolagal le z dvema milijonoma evrov kapitala. Bo torej založbo kupil s posojili, ki se bodo pridružila tistim, ki jih ta že ima? Bo odprodajal knjigarne, da bi poplačal posojila, gre za slamnatega kupca, za katerim se skriva kdo drug?
In država? Tudi tokrat dela v škodo vseh nas. Tudi tokrat se sklicuje na zasebno lastnino, čeprav sta banki prodajalki v večinsko državni lasti in čeprav država po drugi strani podpira nešteto zasebnih podjetij v težavah. Ministru za kulturo je torej na njegovo ugotovitev, da vendar živimo v dobi tržnega gospodarstva, treba odgovoriti z vprašanjem: je 1200 zdaj ogroženih delovnih mest v MKZ manj pomembnih kot 1200 delovnih mest v industriji? Se minister za gospodarstvo ob milijonski pomoči zasebnikom trka po prsih, zdravniki nam dopovedujejo, da bi brez javno-zasebnega partnerstva zdravstveni sistem v trenutku propadel, minister za kulturo pa se, kot da ne bi preživeli dvajsetletne kalvarije, sklicuje na svetinjo ločenosti med zasebnim in državnim? In pri tem upa, da bo zasebnik namesto njega poskrbel za javni interes? Ali niso ravno državni organi v primeru Večera ubranili tega interesa pred sumljivim kupcem praznih žepov? Če se hoče, se da. Če se noče, ni mogoče.
