Novi ljubljanski nadškof Zore je »z ustreznimi vrlinami in darovi ter izkušen v upravljanju«, kot je v pismu zapisal papež Frančišek, zlasti pa s svojo cenjeno frančiškansko preprostostjo najbrž najboljša izbira ta hip. A ko bodo izzvenele čestitke po včerajšnji slovesni umestitvi, bo moral odločno odigrati vlogo slovenskega Frančiška, pa čeprav, kot pravi, Brezje niso Lurd in ljubljanska nadškofija ni Vatikan. Institucijo, ki jo bremenijo zgodovinski in sodobni moralni grehi, netransparentnost, politična in lobistična prisvajanja ter nedokončani boji za interpretacijo, mora kadrovsko prenoviti in posodobiti. Iz nje mora »narediti« institucijo, ki bo vernike in oddaljene kristjane povezovala v sproščenem evangeljskem veselju, družbo pa v osvobajajočem (med)kulturnem dialogu. Dober obet je, da sta prav ti zavezi temeljni usmeritvi novega ljubljanskega nadškofa.
Na kratek rok so sicer pred Zoretom skoraj nerešljive naloge. Soočiti se bo moral s protislovnimi pričakovanji tako v Cerkvi kot v okolju, še vedno obremenjenem s predsodki in političnimi atavizmi. Če bo spregovoril o proslulih cerkvenih avanturah, tudi Goričanah, ne le Mariboru, mu vsi ne bodo ploskali. Premnogi vplivni kleriki za finančni polom še vedno krivijo le krizo, nesrečne okoliščine in »Kučanove banke«. Če bo molčal, pa bo upravičeno deležen očitkov, da nadaljuje že videno ignoranco. Če bo teološko liberalen, ga bodo kritizirali, da se preveč udinja sekularizirani, folklorizirani vernosti. Če bo zahteval doslednost in zvestobo cerkvenim naukom, bo odpravljen kot zadrtež.
Čakajo ga tudi fige v političnih žepih. Dokler bo na vljudnostnih obiskih pri Pahorju in Cerarju omenjal potrebo po »rednem in trajnem dialogu« z vlado, mu bodo prijazno kimali. Tisti hip, ko bo sogovornike spomnil na obljube, ko bo na primer zahteval platformo za reden dialog, mešano državno-cerkveno komisijo, bodo tradicionalne cerkveno-državne napetosti dobile znan pospešek. Enak odpor ga čaka, če bo predlagal kakršen koli konkreten korak za drugačno ureditev verskega pouka v šoli (za zdaj predlaga priznanje verouka kot izbirne vsebine) ali konkreten spravni prispevek, na primer dokončen pokop žrtev nasilja in revolucije. Res pa je, da Zore v nasprotju z Rodetom ni bil pričakan na (ideološki) nož. Spomnimo se, kako glasno so na poti iz Rima v Ljubljano leta 1995 odmevale Rodetove besede o šolskem verouku... »Ne bi rad pripadal nobeni struji, nobeni skupini, nobenemu idejnemu polu, nobeni stranki,« je Zore povedal za Družino. A če bo hotel kljubovati političnim sirenam in ostati »svoboden in zavezan resnici«, se bo moral trdno privezati na jambor evangelija, politične spretnosti in osebne trdnosti. In huje mu bo kot Odiseju, kajti Itaka se tudi iz Rima slabo vidi, kaj šele iz Ljubljane.
Nadškof Zore se svojega nelahkega položaja dobro zaveda. Tudi zato si, kot pravi, želi le, naj »razočaranja ne bodo prevelika«, in z besedami Bernardke Lurške previdno dodaja: »Ni moja naloga, da vas prepričam, moja naloga je le, da vam povem.« Naloga vseh, ki stavijo na dialog, je, da mu za začetek dobronamerno prisluhnejo.
