Janševo plagiatorstvo je nemoralno, a z današnjih gledišč skoraj nepomembno. Pravnomočno obsojenemu politiku, ki mu preostaja še nekaj pravnih možnosti obrambe, bi bilo ob toliko težjih prekrških, nazadnje izogibanju vročitvi drugostopenjske sodbe, pravzaprav smešno očitati tovrstne bagatele. In vendar ni pametno zamahniti z roko nad njimi. Ko se namreč prestavi meja med družbeno dopustnim in nedopustnim, dobi erozija vrednotnega sistema nevarne pospeške. Kar je bilo včeraj nesprejemljivo, je danes normalno – recimo možnost, da na državnozborskih volitvah kandidira obsojenec. Če ne normalno, pa običajno, razumljivo, legalno… Vrednote in »vrednote« se zložijo v ravno črto, pred razkrojem pa pomaga le še do skrajnosti pripeljana politična satira, na primer takšna, kot jo uprizarja Branko Đapić, hrvaški kandidat na evropskih volitvah, ki deluje, kot da jemlje politiko in svoj program smrtno resno. Kar tudi počne, a na specifičen način: vso bedo politične manipulacije razkriva z vrhunsko parodijo.
Za svobodo govora, na primer, se je po tisočerih zlorabah te vrednote mogoče boriti le še s humorjem, sporoča Đapić. Zahtevamo svobodo govora za vse Hrvate na Hrvaškem, je v svojem slogu grmel na »ta pravi« tiskovki. Ženske so po vsej Evropi plačane manj kot moški. Ergo, zaposlujmo le še ženske, predlaga Đapić. Ker so cenejše. Abortusa ni treba prepovedati, saj je »znanstveno dokazano, da se življenje začne s krstom«; verjame pa predvsem v obstoj duhovščine. Kot kaže, lahko v določeni točki le krohot ustavi drvenje v »normaliziranje« tistega, kar je bilo še včeraj predmet kritike in zgražanja – od nebuloz tipa »Janšo je znova obsodilo vojaško sodišče« (Primc na proslavi majniške deklaracije) do brezskrupuloznega maskiranja politike v pravo in destrukcije volitev v komedijo.
Pred dnevi je neki medij objavil sočuten članek o srhljivo praznih skladiščih Rdečega križa in Karitasa ter o dolgih vrstah čakajočih na hrano, ko se je nekaj te našlo. Avtor je problematiziral dejstvo, da država tem organizacijam ne namenja nobenih sredstev za nakup hrane lačnim. Kako prosim? Država naj odgovornost za svojo neučinkovitost, zaradi katere toliko ljudi ne more dostojno poskrbeti za preživetje sebe in svojih otrok, udejanji tako, da poskrbi za humanitarne organizacije?! V Sloveniji ne potrebujemo Đapića.
Podoben primer vrednotnega mehčanja razkriva tudi (ne)odzivanje na nedavna razkritja o razsežnostih nasilja med slovenskimi dijaki. Kot normalne torej percipiramo ugotovitve, da je nasilno obračunavanje s sovrstniki vsaj občasno sprejemljivo za 40 odstotkov srednješolcev, da jih je več kot četrtina vsakodnevno priča udarcem in klofutam, da je petina dijakov priznala, da je sodelovala pri žaljenju, posmehovanju, poniževanju… In morda najhuje: dijakov, ki se v nasilje ne bi vmešalo, je bilo po podobni raziskavi pred šestimi leti 16 odstotkov, zdaj je bilo takšnih že 38 odstotkov, a nas tudi to ni zmotilo. Očitno je postalo normalno.