Selektorska vloga je za Stojanovića prehud zalogaj, kar se kaže v stalnem iskanju modela igre in pravih igralcev. V enem letu ni uspel izoblikovati udarnega jedra igralske zasedbe, da bi navijači enajsterico znali našteti sredi noči, kot so jo v časih Katanca in Keka, zato je reprezentanca s kopico novih obrazov na trenutke podobna prometu na železniški postaji. Za nameček je stalno preizkušal nove modele. V Skopju je posegel že po četrtem, ki pa očitno ne bo čudežna rešitev za pot iz krize.

Glede na starost bi po nogometnih zakonih sedanja generacija morala doseči vrhunec z nastopom v Braziliji, a je za štiri leta prehitela razvoj z uvrstitvijo na svetovno prvenstvo v Južni Afriki. Po tem dosežku posamezniki očitno niso več lačni uspehov, kar se kaže v voljnem momentu, če k temu dodaš še pomanjkanje znanja v strokovnem in igralskem delu, je polom neizbežen. Stojanović se lahko še tako trudi, a z njim se Slovenija ne bo vrnila na pota stare slave, zato mora svoj del odgovornosti, ker ga je izbralo, prevzeti tudi vodstvo Nogometne zveze Slovenije na čelu s predsednikom Aleksandrom Čeferinom, ki očitno ne obvlada zahtevnosti nogometnega posla na strokovnem področju. Ker je bil Stojanović izbira Čeferina v povezavi s prišepetovalci, lobisti in vplivneži iz slačilnice, mu kljub gnevu navijačev ščiti hrbet, slovenski nogomet pa medtem drvi v prepad, nihče pa nikogar ne pokliče na odgovornost.

Čas je za nogometno revolucijo, a ne le v reprezentanci, ki ji stari sijaj lahko vrne le nov selektor, ampak v vsej piramidi slovenske nogometne organizacije. Z neuspehi je vse manj tudi denarja.