S svojo neizprosnostjo in pripravljenostjo za tveganje je pokazal, da se pogosto požvižga na nevarnosti. Njegovo glavno vodilo je bilo z nepolovičarskimi vojaškimi operacijami zagotoviti dolgoročno varnost izraelski državi. Če so ob tem njegove enote ali pa denimo zavezniške milice v primeru pokolov v palestinskih begunskih taboriščih Sabra in Šatila med libanonsko vojno zagrešile vojna grozodejstva, je bilo to drugotnega pomena. Tik pred šestdnevno vojno leta 1967, ki je spremenila zemljevid Bližnjega vzhoda, se je bahal s pripravljenostjo vojske, da Egipt spravi na kolena. Delo je opravil temeljito – Egipt ni nikoli več segel do gležnjev Izraela.
Ljudstvo je Šarona vse do pokolov v Sabri in Šatili slavilo kot vojnega junaka, politični sopotniki pa so bili do premočrtneža v dejanjih precej zadržani. Če je svojo vizijo rešitve bližnjevzhodnega miru najprej izvajal s prodori na bojišču, jo je pozneje nadaljeval na političnem parketu. Več desetletij se je ukvarjal z utrjevanjem naselbin. Topovske izstrelke je zamenjal z gradbenimi stroji. V duhu Velikega Izraela je soglasno z drugimi politiki trajno navzočnost med reko Jordan in Sredozemskim morjem videl v okrepljenem naselitvenem projektu. Naselbine so zanj pomenile predvsem varnost za Izrael, manj se je projekta loteval zaradi ideoloških primesi vzpostavljanja suverenosti nad vsemi za judovstvo pomembnimi kraji na sosedovem ozemlju. Čeprav Šaron ni bil klasičen sionist, je z oranjem palestinskih domov izvajal sionistično logiko širjenja naselbin in postavljal mejne kamne bodočih izraelskih meja.
V začetku 90. let zagnan mirovni proces Izraela s PLO je bil zanj izguba časa. Kot velik nasprotnik formule »zemlja za mir« je izraelske naseljence hujskal k osvajanju novih gričev na Zahodnem bregu in jim pihal na dušo, da jih nihče nima pravice pregnati z domov. Ironično je te besede moral snesti kar sam. Potem ko je s premišljenim predvolilnim obiskom območja Haram al Šarif leta 2000 torpediral mirovne pogovore s Palestinci, sprožil drugo palestinsko vstajo in postal premier, je padel v nemilost desnice. Pragmatično se je namreč odločil izvesti svoj mirovni proces, enostranski ločitveni načrt, s katerim je zakoličil vse do danes obstoječe delitve med Palestinci. Izpraznitev judovskih naselbin v Gazi je predstavil kot herojsko dejanje, s katerim bodo izraelske meje postale bolj varne. Skoraj sočasno je na Zahodnem bregu začel projekt gradnje ločitvene pregrade s Palestinci, katere potek je nakazoval mirovno rešitev po izraelskem okusu. Tako mu je uspelo zasejati novo seme razdora pri projektu krhanja palestinske enotnosti in nacionalizma.
V zadnjih letih njegove kariere zasnovana prihodnja podoba Izraela se zdaj odraža v novem mirovnem procesu, ki se ga loteva ameriška diplomacija. Formula »zemlja za mir« se je spremenila v »koncesije za mir«, ki jih mora izstaviti okupirano ljudstvo. Zahteva za priznanje Izraela kot judovske države, odrekanje pravice vsem palestinskim beguncem do vrnitve in zavračanje priznanja vzhodnega Jeruzalema za njihovo prestolnico, kar zdaj terja Šaronov naslednik Benjamin Netanjahu, je poziv za še eno popolno kapitulacijo Palestincev. Šaron je svoje delo opravil izvrstno. Z velikimi črkami bo zapisan v izraelskih zgodovinskih knjigah.