Slovensko kmetijstvo ima prek PRP do leta 2020 na voljo 1,11 milijarde evrov, a ker ga glavnino (dve tretjini) prispeva Bruselj, je logično, da državam članicam gleda pod prste, kako ga nameravajo porabiti. In ker je tudi z bruseljskim proračunom podobno kot s slovenskim – vedno bolj je prazen –, so evropski birokrati pri tokratnem potrjevanju PRP veliko bolj pikolovski kot v preteklosti.
Časi, ko je Sloveniji uspelo Bruselj preslepiti s takšnimi lovskimi ukrepi in dobiti dodaten denar zanje, kot je integrirano kmetijstvo, so očitno nepreklicno mimo. Pod pretvezo, da z integriranim kmetovanjem in domnevno manjšo porabo pesticidov varujemo okolje, so slovenski sadjarji, vinogradniki, pridelovalci pšenice in zelenjave... dobivali izdatne dodatke k osnovnim kmetijskim subvencijam, na koncu pa so njihovi pridelki v mlinih, sodih in na krožnikih končali v družbi tistih, ki naj bi nas bolj zastrupljali, a je bila njihova pridelava finančno bistveno manj podprta.
Najbolj iznajdljivi »integriranci« so dobili celo več subvencij kot ekološki kmetje, za katere pri pridelavi hrane veljajo stroga pravila. Posledično imajo več stroškov in dela, pa manj pridelka. Integrirano kmetijstvo je tako ekološko skoraj zadušilo, zato to močno zaostaja za cilji, ki naj bi jih doseglo v desetletnem obdobju, ki se konča prihodnje leto. Takrat naj bi imeli v Sloveniji petnajst odstotkov ekoloških kmetov, dvajset odstotkov ekološko obdelanih površin, v skupni količini prodane hrane pa desetodstotni delež ekoloških živil slovenskega izvora. A smo, kot rečeno, zelo daleč od tega.
Integriranega kmetijstva zdaj resda ni več med ukrepi v osnutku slovenskega PRP, se je pa v njem v podobni vlogi znašla dobrobit živali. Vendar nam Bruselj, kot kaže, tega ukrepa ne bo dovolil izvajati. Z njim je želelo kmetijsko ministrstvo pomagati vse bolj hirajoči prašičereji in rejcem podariti dodaten javni denar samo zato, ker je v njihovih hlevih natlačenih deset odstotkov manj živali, kot bi jih po veljavnih predpisih smelo biti. A je zamolčalo, da se je to zgodilo samo po sebi, ne da bi morali rejci za ta »nadstandard« kar koli narediti. Stalež živali so namreč v zadnjih letih zmanjšali za polovico, ker jim ta panoga prinaša izgubo. Da je zadrega še večja, je kmetijsko ministrstvo denar za ta standard rejcem že obljubilo (2,4 milijona evrov) in zbralo vloge zanj, izplačalo pa naj bi jim ga prihodnje leto iz PRP, ki ga Bruselj tudi v tem delu zavrača.
Program razvoja podeželja je znova tudi razgalil, da Slovenija v kmetijstvu nima jasnih ciljev, kam želi priti leta 2020, ko se bo končalo naslednje finančno obdobje: koliko kmetij naj bi imeli takrat, kako velike bodo, bomo pridelovali tisto, za kar imamo naravne danosti in v čemer smo dobri, ali vsevprek, se bomo šli resno kmetijstvo ali le socialo...
Računsko sodišče je leta 2010 izračunalo: »Z zdajšnjim tempom rasti produktivnosti v kmetijstvu bo Slovenija povprečje EU ujela čez 278 let.« Glede na klavrne statistične podatke o stanju v slovenskem kmetijstvu in samooskrbi s hrano v zadnjih štirih letih so bili revizorji s to letnico morda še pretirano optimistični.