Varčevanje pri bolnikih se je ob ostrih rezih, s katerimi so nadomeščali politične odločitve, medtem že začelo, zato je razlogov za zaupanje vse manj. Pri tem je bolj ali manj vseeno, katera vlada je na oblasti to ali ono leto – zdravstvo ni bilo za nobeno na vrhu prioritet. Slabša pa se tudi položaj javnih bolnišnic in zdravstvenih domov. Na zadnjem razpisu zdravstvene blagajne so jim koncesionarji, pri katerih ni nihče preverjal izpolnjevanja kadrovskih in prostorskih zahtev, z nižjimi cenami »odnesli« občuten del programov. V senci sestavljanja nove vlade pa so se razmerja znova premaknila – v škodo javnih zavodov, kot vedno doslej. Koncesionarji so dobili slabi dve tretjini dodatnih programov, skupaj vrednih milijon evrov. Večinoma gre za razširitev dosedanjih koncesij, dve sta novi. O treh koncesijah pa na ministrstvu za zdravje še odločajo, pri čemer so se na zdravstveni blagajni izrekli proti vlogi dr. Marte Macedoni Lukšič za obravnavo otrok z avtizmom in vlogi za diabetologijo in nefrologijo v Celju. Po njihovih podatkih na teh dveh področjih ni dolgih čakalnih dob. In kako na ministrstvu za zdravje pojasnjujejo, kako so med 20 aktualnimi vlogami za koncesije izbrali pet prioritet? Kriterij so bile čakalne dobe, pravijo.
Medtem ko se Tomaž Gantar boji prebega bolnikov čez mejo, je ta ob novem imperativu bolnišnic, da opravijo le toliko dela, kolikor dobijo plačanega, vse verjetnejši. Koncesije so medtem znova priročna rešitev tudi za zdravstvene domove v škripcih. Ministrstvo za zdravje je skladno s priporočili računskega sodišča podelilo koncesijo za specialistične ambulante v Železniškem zdravstvenem domu, ljubljanska mestna občina pa bi raje videla, da bi postal del Zdravstvenega doma Ljubljana. To bi bila najbolj logična rešitev, a ga, kot kaže, Slovenske železnice, ki so v državni lasti in so dom dobile zastonj, ne bodo prepustile brezplačno. Akterji so se »zataknili« v vztrajanju pri svojem, tik pred tem, ko se bo dosedanja podlaga za financiranje iztekla, pa status tega zdravstvenega doma še ni urejen. Več kot 28.000 pacientov, ki lahko ostanejo brez zdravnika ali zobozdravnika, je za državno in lokalno politiko očitno odložljiv problem.
Vsi, ki zdravstvo poznajo od blizu, vse glasneje ponavljajo, da politika ne sme izgubiti še enega leta, saj bo bolnike sicer pričakalo vse več zaprtih vrat. A kaj, ko se vlade do zdravstva po pravilu obnašajo brezupno. Zastopniki pacientovih pravic so ob nedavnem pozivu, naj naslednja vendarle ustavi drsenje navzdol, opozorili, da se finančni problemi že odražajo tudi v odnosu med bolnikom in zdravnikom. Zaupanje, ki je začetek uspešnega zdravljenja, se je začelo krhati.