Bratuškova je namreč danes v enakem položaju, kot je bil leta 2010 nekdanji grški premier George Papandreu. Podobnosti med njima je, čeprav Slovenija ni zaprosila za pomoč, veliko. Oba sta ob prihodu na oblast zatrjevala, da je stanje javnih financ slabše, kot sta mislila. V prvih mesecih vladanja sta se neuspešno bojevala s finančnimi trgi. Ob padajočih gospodarskih kazalcih sta pot iz težav skušala najti sama. In kar je najpomembneje, obema so v Bruslju in Frankfurtu že v prvem letu mandata zvezali roke.
Evropska komisija je tako slovenski vladi v kali zatrla vse zametke avtonomne ekonomske politike. Pri fiskalni konsolidaciji jo je iz dviga davščin preusmerila k večjemu krčenju odhodkov. V Bruslju so kar sami prevzeli operativni nadzor nad projektom sanacije bank in naši vladi močno omejili manevrski prostor pri načrtih za reševanje konkretnih podjetij. Ideje o »keynesijanskem« metanju milijard v kapitalsko podhranjeno gospodarstvo so le še spomin. Evropska komisija pot do njegovega okrevanja in novih delovnih mest vidi v znižanju plač in reformi trga dela.
Gre seveda za iluzijo. Drugo krizno dno je slovensko gospodarstvo in javne sisteme dokončno potisnilo v spiralo razgradnje po vzoru grške. Razdolževanje bank duši gospodarstvo in povečuje brezposelnost. To skupaj z nižanjem prejemkov zmanjšuje domačo potrošnjo, kar spet udarja po gospodarstvu. To nima denarja za vračanje posojil, ki jih odpoklicujejo banke. Država vedno teže zagotavlja denar za njihovo sanacijo, ker prilivi v proračun usihajo, zadolževanje pa se zaradi padajočih gospodarskih kazalcev draži. In krog se začne znova.
Najbolj ironično je, da bo Slovenija vsaj za nekaj časa očitno zadnja med državami območja evra, v kateri bosta evropska komisija in ECB (IMF z njima že več mesecev ni na isti »liniji«, a ima v trojki najmanj besede) vnovič neuspešno preizkušali svoj univerzalni recept »protestantskega« etosa odrekanja za vsako ceno. Celo nemški finančni minister zdaj govori o nujnosti spodbujanja naložb in programov v problematičnih državah z milijardnimi vložki. Upravičeno je mogoče pričakovati, da bo varčevalni primež vsaj deloma popustil po septembrskih volitvah v Nemčiji, način reševanja pa se bo bržčas spremenil ob nadaljnjem gospodarskem kihanju Francije.
A napačnih ocen političnih opcij vseh barv, zavlačevanja z ukrepi, blokiranja reform in izgubljenega časa je bilo od leta 2009 naprej enostavno preveč, da bi se lahko vladajoči izgovarjali na smolo. Računi za zgrešene odločitve zadnjih dveh desetletij še ne bodo tako hitro nehali prihajati. Pol desetletja krize že pušča za sabo vedno hujše socialne posledice in najeda družbeno tkivo. Zaznamovalo je generacije mladih, ki neuspešno iščejo prvo delo, povečalo tveganje revščine, udarilo po srednjem sloju, prizadelo cele kraje in regije.
Strategija Alenke Bratušek je za zdaj le ena: na vsak način si čim dlje zagotoviti politično preživetje. »Posvojitev« slabe banke in vpis fiskalnega pravila v ustavo sta že nakazala, da je Bratuškova koalicijsko pogodbo in politična stališča iz časov opozicije zamenjala za »rdeči telefon« z Brusljem. A o tem, kakšna je njena dolgoročna politična perspektiva, ji lahko največ pove prav Papandreu. Kot podobno zvesti sledilec navodil Bruslja je politično pokopal zmerno levo sredino. Ko je prvič pod pritiskom stavkajočih množic zasoliral in skušal nov paket pomoči spraviti na referendum, pa se je z oblasti moral posloviti.
