Parkirne razmere na širšem območju univerzitetnega kliničnega centra so učni primer, do kakšnih anomalij lahko pride, če se prepustimo nevidni roki trga. Začnimo pri osnovah. Mesta parkirno politiko običajno vodijo tako, da omejujejo število parkirnih prostorov in čas parkiranja ter zaračunavajo visoko parkirnino tam, kjer so avtomobili ne samo najmanj zaželeni, temveč je preprosto nemogoče ustreči parkirnim apetitom. V Ljubljani je to ožje mestno središče, kjer je parkiranje ob vozišču omejeno na štiri ure in stane 1,2 evra, v občinskih garažnih hišah pa ura parkiranja stane 1,5 evra (do treh ur na Kongresnem trgu). Z oddaljenostjo od mestnega središča parkirnine padajo, dovoljeni čas parkiranja pa se podaljšuje. Klinični center je tako šele v coni 3, kjer je parkiranje ob vozišču za današnje razmere že smešno poceni, saj je treba za vsako uro parkiranja odšteti 40 centov.
A klinični center je tudi tak generator prometa, da tam parkirna politika občine ob pičlih vzvodih, ki jih ima v svojih rokah, takoj odpove. Občinskih parkirnih prostorov ob vozišču je zelo malo, obe veliki parkirni hiši pa sta v preteklosti verjetno načrtno pristali v zasebni lasti, tako kot so v zasebni lasti tudi številna večja in manjša parkirišča, ki si lahko zaradi navala pločevine in monopolnega položaja privoščijo zaračunavati astronomske parkirnine. Če tri ure parkiranja ob vozišču na tem območju stanejo 1,2 evra, je treba na zasebnih parkiriščih odšteti tudi do 6 evrov, v parkirnih hišah pa še več.
V teoriji, ki ji je blizu domneva, da so avtomobili v mestu nezaželeni gostje, so visoke parkirnine in pičlo število parkirnih prostorov med najbolj učinkovitimi vzvodi, kako zmanjšati osebni motorni promet. A v mestih, ki se tega principa dosledno držijo, imajo tudi odlično alternativo avtomobilskemu prevozu: učinkovit in ugoden sistem javnega potniškega prometa ter dobre pogoje za pešačenje in kolesarjenje. Ljubljana žal tega nima.
A ko govorimo o kliničnem centru in vseh klinikah na tem območju, se moramo zavedati, da pri obiskovalcih ne gre za populacijo, ki bi se tja vozila na kuhano vino in lučke. Veliko je bolnikov, ki ne samo da težko hodijo, temveč jim je že sama misel na iskanje parkirnega prostora mučna. Veliko jih živi zunaj Ljubljane in se v mestu težje znajdejo. Nasveti tem bolnikom, naj raje, kot da plačujejo astronomske parkirnine, uporabljajo ljubljanski javni potniški promet, s katerim živce izgubljajo celo utrjeni Ljubljančani, so zato naravnost objestni.
Kje je torej rešitev? Ne glede na to, da gre za območje bolnišnic, rešitev za prometni kaos na tem koncu ne more biti še več parkirnih prostorov, saj bomo to že zdaj nezdravo okolje s še več betona, asfalta, pločevine, hrupa in izpušnih plinov naredili še bolj toksično. Namesto tega se moramo vprašati, kako lahko glede na razpoložljiv prostor (ali celo z manj prostora) prepeljemo čim več ljudi na čim bolj učinkovit način. Pri tem je ravno avtomobil najslabša rešitev, saj glede na porabljeni prostor prepelje najmanj potnikov. Na območju kliničnega centra je parkirnih prostorov že danes dovolj. Problem je, da ti parkirni prostori niso na voljo bolnikom, ki jih najbolj potrebujejo. Tudi parkirne razmere na območju kliničnega centra so namreč odraz odnosa zdravstvenega sistema do bolnikov – za potrebe lepega dela zdravstvenega kadra je tako ali drugače poskrbljeno, bolniki pa se lahko obrišejo pod nosom.
