Povod za skrb pred tem vseevropskim praznikom demokracije je, da ga (pre)mnogi ne vidijo več kot »sodbo« v imenu volilcev za opravljeno delo Unije, marveč kot referendum o njej sami. K temu jih navaja vzpon strank in gibanj, katerih skupni predznak je »proti«, za njim pa so lahko zapisani Bruselj, evro, migranti, varčevanje in kar je še aktualnih težav, ki se jih da postaviti nasproti neučinkovitosti Unije v boju z gospodarsko in socialno krizo v večjem delu stare celine. Ne gre namreč za prislovično šepajoči jug, prednjačita denimo Francija in Nizozemska, kjer protievropska Nacionalna fronta Marine Le Pen in Svobodnjaška stranka Geerta Wildersa pristajata na čelu javnomnenjskih anket in sta ustvarili ohlapno zvezo pod sloganom »boja proti pošasti, imenovani Evropa«.
Ob prislovični nizki udeležbi na evropskih volitvah in rastočem nezadovoljstvu z Unijo na vse več področjih se lahko to v precejšnji meri prelije v evropski parlament. Analitiki kritično točko postavljajo pri sorazmerno visokih 30 odstotkih, ki bi resno vplivali na njegovo delo pri povečanih pristojnostih. Kakofonična družba strank in gibanj, utemeljenih na proti, bi resda težko našla skupni jezik in bi hkrati poenotila etablirane politične sile v evropskem parlamentu, a tolikšnega naboja vanj prelitega nezadovoljstva ne bi mogli enostavno zanemariti.
Žal smo ob upravičeni skrbi za razmajano evropsko zgradbo spet priče poenostavljanju problema. Evropski voditelji v Bruslju že razglašajo nove »proti« stranke za ekstremistične in ksenofobične, hkrati pa se namesto navzdol proti ljudem ozirajo naokoli po razpoložljivih stolčkih. Znana imena, kot so Schulz, Rehn, Verhofstadt, Juncker, Barnier, Reding, se veselo reklamirajo kot na voljo za naslednike Barrosa, Rompuya in Ashtonove, ne zavedajoč se, da sistem vrtenja v krogu vendarle ni zagotovljen.
Dejstvo je namreč, da sta ob večni uganki o volji volilcev tudi procedura in imenovanje na najpomembnejši položaj v Uniji precej zmedena oziroma nenatančna. Pravila iz lizbonske pogodbe še niso preigrana, velika verjetnost pa je, da bomo priče ravsu med novoizvoljenim parlamentom in voditelji držav o tem, kdo bo imel zadnjo besedo pri izbiri predsednika evropske komisije. Po bruseljskih hodnikih se že zdaj govori, da bo igra hitropotezna in v zadnjem trenutku podvržena vrsti institucionalnih prepirov. Koliko bo to usodno za prihodnost Unije, pa je v veliki meri odvisno od tega, kaj je še do izteka mandatov mimo iskanja novih ugodnih položajev sposobna storiti sedanja bruseljska ekipa. Med ključne naloge letošnjega leta si je med drugim zadala dokončno vzpostavitev bančne unije ter prizadevanje za dejansko ekonomsko in monetarno unijo ob povečanju naložb ter spodbujanju zaposlovanja in socialne vključenosti ter zmanjševanje brezposelnosti med mladimi. Uspeh pri tem bi bil najboljše orodje proti rastočemu nezadovoljstvu v članicah EU.
