V javnosti se še ni čisto polegel prah, ki ga je dvignila legalizacija razvpite črne gradnje, razkošne vile družine Türk v Parecagu v piranski občini, za katero je inšpekcija v preteklosti že izdala odločbo o rušenju, a so bili lastniki (ki jim je, mimogrede, pomagala takrat odvetnica, danes predsednica države Nataša Pirc Musar) dovolj spretni, da do rušitve nikoli ni prišlo.
Zakonodajalec je medtem do te mere razrahljal zakonodajo, da so objekt lahko zdaj brez posebnih težav po poenostavljenem postopku legalizirali. Morali so sicer plačati komunalni prispevek (tako kot ga morajo vsi, ki gradijo po predpisih), pa tudi nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo, ki pa je bolj ko ne drobiž, ne pa resna finančna kazen za izigravanje predpisov.
Toda še bolj kot kritika samovoljnih lastnikov je na mestu kritika neučinkovitosti in tudi nezainteresiranosti države in njenih (inšpekcijskih) organov, da bi problematiko nezakonitih gradenj zares aktivno urejala. Lastniki so tako zgolj izkoristili zakonsko možnost amnestije, ki jim jo je dala država. Dala pa jim jo je ravno zato, ker sistem ni deloval in ker je bilo urejanje prostora slabo.
Sporočilo, ki ga država z možnostjo legalizacij objektov daljšega obstoja daje svojim državljanom, zato zagotovo ni primerno. Če gradite na črno, dovolj dolgo zavlačujte postopke in prej ali slej vas bo doletela nova možnost legalizacije. Hkrati takšen obvod razvrednoti tudi pomen kakovosti grajenega okolja in prostorskega načrtovanja, ki javni interes varstva okolja, kulturne dediščine in varstva zemljišč postavlja nad zasebnega.
In v tem je pravzaprav srž problema in našega odnosa do poseganja v prostor, za katerega dovoljujemo, da se, tudi z nelegalnimi objekti, postopno razgrajuje.
Drži, da je treba dejansko stanje tako ali drugače pravno urediti. Rušenje stavb, ki ljudem predstavljajo edino streho nad glavo, ne more biti rešitev, ker bi zgolj ustvarilo nove probleme. Ljudi pač ne moreš preprosto vreči na cesto. To je povedalo tudi ustavno sodišče, ki bo zdaj na pobudo državnega sveta presojalo tudi o ustavnosti člena, ki je možnost legalizacije objekta daljšega obstoja razširil na mlajše objekte, zgrajene do leta 2005, dotlej pa njegovo izvajanje zadržalo.
Med prosilci za legalizacijo zagotovo niso samo črnograditelji tipa Türkovi, ki so lope v oljčnikih s čudovitim razgledom na morje spremenili v vikende, torej so gradili tudi na varovanih kmetijskih (ali gozdnih) zemljiščih, pač pa tudi takšni, ki niti niso nujno gradili na črno, pač pa svoji hiši dodali kakšen nadstrešek ali teraso, torej v nasprotju z gradbenim dovoljenjem. Z legalizacijo objektov daljšega obstoja lahko to stanje pravno uredijo, s tem pa pridobijo tudi uporabno dovoljenje. Če bi ustavno sodišče zdaj legalizacijo daljšega obstaja razveljavilo, bi lahko povzročilo nove težave.
Toda ob dopuščanju poenostavljene legalizacije za nazaj, če bo ta prestala presojo ustavnega sodišča, bi bila ključna trdna namera države, da prakso nelegalne gradnje enkrat za vselej zajezi in prepreči, da bi čez deset ali dvajset let ponovno reševali dejansko stanje. Zato pa bi bilo nujno treba okrepiti inšpekcijske službe in izkoristiti sodobno tehnologijo. Za začetek pa ugotoviti, kakšni so sploh učinki nove gradbene zakonodaje. A na pristojnem ministrstvu nimajo še niti podatkov o tem, koliko vlog za poenostavljene legalizacije so upravne enote sploh prejele in koliko so jih rešile, kaj šele, da bi jih že podrobneje preučili.
