Država se v zadnjih skoraj 30 letih, odkar je leta 1996 obubožano Kobilarno Lipica nanjo prenesla občina Sežana, ni izkazala kot dobra lastnica. Z redkimi vmesnimi vzponi je kobilarna tako v konjeniškem kot turističnem smislu degradirala. Toda alternative državnemu lastništvu kljub temu ni. Kobilarna je izjemen kulturni spomenik državnega pomena. Od leta 1580, odkar kot najstarejša evropska kobilarna nepretrgoma vzreja lipicansko pasmo konj, je preživela že mnoge zgodovinske pretrese in zamenjala mnoge gospodarje, a vselej obstala. In trdoživi beli konji, ki so svojevrsten identitetni simbol Slovenije, bodo kljubovali še naprej.
Ne gre dvomiti, da bi zasebni interesenti stali v vrsti, da bi se polastili tega neobrušenega bisera, če bi se jim le ponudila priložnost. Toda v resnično javnem interesu bi kobilarno težko kdor koli upravljal bolje, kot lahko skupaj počnejo država, lokalna skupnost in zaposleni. Nedopustno bi bilo, da bi se tej odgovornosti odrekli. Zasledovanje javnega interesa pomeni, da morajo biti v središču lipicanec, klasična jahalna šola, vrhunske konjeniške dejavnosti, skrb za spomeniško območje ter kulturne in naravne vrednote.
Pri tem razumevanju bi skorajda hudo spodletelo tudi aktualni vladi. Tako kot njene predhodnice se namreč ni izneverila tradiciji vedno novih političnih poskusov, kako po svoje delati red v lipiških hlevih. Na finančnem ministrstvu so si zamislili, da bi Lipico spravili pod okrilje Slovenskega državnega holdinga, kar bi pomenilo, da bi jo obravnavali približno tako kot druge kapitalske naložbe države. Temu sta se odločno uprli tako stroka kot lokalna skupnost, ki sta med drugim opozorili, da bistvo kobilarne ni dobiček, temveč upravljanje kulturnega spomenika in reja lipicanskih konj, ki je od konca leta 2022 vpisana tudi na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Lipico so iz novele zakona o SDH izločili šele, ko je bila že v parlamentarnem postopku, na ministrstvu za gospodarski razvoj, turizem in šport, ki ostaja resorno lipiško ministrstvo, pa so se nato lotili priprave novega krovnega zakona o Kobilarni Lipica.
Treba jim je priznati, da so se naloge lotili vključujoče, v nastajanje zakonskega predloga pritegnili vse relevantne deležnike in ga široko uskladili. Predlog tako nekatere stvari skuša postavljati na pravo mesto. Model holdinga, kot si ga je zamislil nekdanji gospodarski minister Zdravko Počivalšek, z ločeno javno in tržno dejavnostjo, se je izkazal kot preveč pomanjkljiv, predvsem z vidika onemogočanja vlaganja države v njeno lastno premoženje. Kobilarna Lipica bo zato spet enovita organizacija z nepridobitnim značajem, v model njega upravljanja se s ciljem omejitve vpliva politike vpeljujejo načela OECD za korporativno upravljanje, krepi se tudi strokovni nadzor.
Toda zakon sam po sebi, četudi dobronameren, uresničitve visokoletečih napovedi o preporodu kobilarne do njene 450. obletnice ne more prinesti. Pač pa bi jih lahko prinesli strokovni kadri z ambicijami in odprtostjo, ki jih zdaj v Lipici močno primanjkuje. V konjeniškem delu manjka zlasti visoko usposobljenih trenerjev in jahačev, kar pomeni, da tudi konjeniški potencial ni izkoriščen. Podobno velja v turizmu, kjer primerjalno s konkurenčnimi destinacijami nazaduje in ustvarja izgubo, izstopajoča primera slabega upravljanja sta zlasti že dolgo zaprt bazen ob sicer prenovljenem hotelu Maestoso in že več kot deset let zaprt hotel Klub, spomeniško zaščiteno delo slovitega arhitekta Vojteha Ravnikarja. Brez dviga kakovosti in obogatitve turistične in storitvene ponudbe, ki je odvisna predvsem od uspešnosti primarne dejavnosti, pa bo Lipica težko postala privlačnejša tudi za obiskovalce. Na destinaciji, ki želi biti elitna, ti preprosto pričakujejo več.
