Prav glede tega pa so se, po včerajšnjem poročanju spletne izdaje nemškega tednika Spiegel, članice EU v zakulisju, diskretno, kot že dolgo ne, že sporazumele. V stalnem odboru veleposlanikov pri EU menda tudi Slovenija ni priglasila nasprotovanja. In očitno tudi Španija, Portugalska, Italija, Irska, Grčija in Ciper ne. Govorice o »severnem« in »južnem« taboru, o »lenih« in »pridnih«, »zapravljivih« in »varčnih« v EU, o Evropi dveh hitrosti, o »podjarmljenih« in »suverenih« ipd. so potemtakem običajni čvek. EU je enodušna, države pa enakopravne. Dober ducat milijonov evrov na leto, kolikor bo ta demonstracija složnosti stala več kot evropska komisija po lizbonski pogodbi, je razmeroma nizka cena.
Zajedljivo rečeno, še zlasti spričo cinizma v dejstvu, da naj bi na istem vrhu EU sredi prihodnjega tedna Slovenija in Španija dobili oceno svojih stabilnostnih in reformnih programov. Programov, ki bolj ali manj prepričljivo obljubljajo, kar v Bruslju pridigajo, medtem ko pijejo vino, med drugim znižanje javnih izdatkov. Včeraj podpisani plačni dogovor med vlado in javnim sektorjem je tako pomemben del »nove slovenske zaveze«. Nekaj teh smo že poslali v Bruselj in nobene se nismo zmogli držati, očitno v pričakovanju, da ni niti tako hudo niti ne bo tako dolgo trajalo, da bi se morali. Če gre soditi po obnašanju (pretežnega dela) sindikatov javnega sektorja, ki so pred poldrugim mesecem šli v pogajanja ob običajni spremljavi groženj in demagoških domislic, potem pa precej naglo potihnili, morda tokrat smemo upati, da se iz preteklosti počasi vračajo v sedanjost.
A kakor koli že politično zahteven za obe strani je dogovorni »kompresijski« poseg vendarle najlažji način znižanja »plačne mase«. Neprimerno težje (če ne nemogoče) je v državi, kjer se morda vsi ne poznamo osebno, vsekakor pa vsakdo pozna koga, ki pozna tistega, ki je dober z onim, prav tistim, ki ga potrebujemo, ustvariti normativne razmere za kolikor toliko spodobno (strokovno in etično) delo birokracije in javnih uslužbencev. Poleg tega pa bi bilo zelo poučno vedeti, koliko tistih, ki se v javnomnenjskih raziskavah pridušajo čez »javni sektor« in po orwellovsko vpijejo, naj puščajo kri njemu, ne njim z novimi davki, ni nikoli »šlo čez vrsto« pri zdravniku, na črno zgradilo vsaj »lope za frezo«, davčno »optimiziralo« prihodkov in izdatkov, z obema rokama sprejelo brezplačnega vrtca, prihajalo z odvetniki v šole terjat »pravico« za otroka, organiziralo »civilnih pobud« zoper gradnjo tega ali onega javnega objekta ali, tudi to je del te zgodbe, glasovalo za »svojo« občino.
Drugače rečeno, da ima Slovenija »javni servis«, kakršnega ima, (pre)dragega za kakovost nudenih storitev, ni le problem javnega sektorja in se ga ne da rešiti zgolj z znižanjem plač. Nasprotno, javni servis bi bil ob nespremenjenih drugih okoliščinah (pre)drag, tudi če bi imeli uradniki in uslužbenci minimalne plače. Pravzaprav bi bil še dražji. Kot bo od nesoglasja glede števila komisarjev dražje soglasje evropske sedemindvajseterice in kot tudi manj komisarjev ne bi rešilo problema upravljanja Evropske unije.
