Dogajanje v Beli krajini, kjer bo v prihodnjih mesecih delo izgubilo kar okrog sedemsto zaposlenih, je seveda katastrofa za regijo, še večja katastrofa je to za vsakega od zaposlenih in za njihove družine. Obenem pa je to glasno opozorilo za državo, da marsikaj ne deluje tako, kot bi moralo. Postavimo se v položaj potencialnega vlagatelja, ki razmišlja, ali bi nekaj milijonov evrov vložil v svojo dejavnost v Sloveniji. Kaj dobi? Nedvomno lepo naravo, šarmantno prestolnico, čisto okolje, razmeroma prijazne ljudi, lepe hribe in prijazno morje. Krasen prizor, a le za na razglednico.
V paketu, ki ga dobi, je tudi politika, ki je pahorjansko prijazna, nastopaška, neučinkovita in podvržena plenjenju parazitov v obliki političnih sopotnikov, ali pa janševsko vojaško organizirana, nekoliko mračnjaška, nekoliko bolj učinkovita in prav tako podvržena parazitom. Dobi podjetnikom neprijazno okolje, zaradi katerega se tudi marsikateri ambicioznejši slovenski podjetnik seli čez mejo. Dobi politično elito, ki kuje kapital iz tragičnih zgodb, kakršna je tista o bulmastifih, in politično kulturo, ki se ji to zdi čisto v redu. Dobi delovno zakonodajo, ki otežuje menjavo generacij v podjetjih. Dobi vrhunsko organizirane sindikaliste, ki neuradno vodijo prenekatero podjetje, in so, če se le tako odločijo, sposobni minirati katero koli odločitev vlade. S protesti ali pa, jasno, z referendumom. Pride v državo, kjer razsodbe ustavnega sodišča veljajo manj kot lobiranje lokalnih politikov. Dobi prijateljsko poslovanje med znanci in prijatelji. In tako naprej.
Zlom črnomaljskega Secopa ni prvi primer zloma podjetja, na katerem "visi" večji del določene regije: živ je spomin na Muro in Prevent, na Vegrad, v živo spremljamo umiranje Merkurja. Zato se zastavlja tudi vprašanje o ustreznosti dosedanjega modela razvoja, v katerem se je spodbujala ekspanzija velikih podjetij, ki so zaznamovala določeno regijo, kar se je nemalokrat dogajalo na račun manjših in srednje velikih.
Tistih, ki so v kriznih razmerah okretnejša, bolj odzivna, ki so sposobna hitreje odreagirati. Temu se reče globalizacija, je morda prvi, stvarni in neprizadeti komentar dogajanja v Beli krajini. Resničen je. Tako kot so iz držav z drago delovno silo mednarodna podjetja prišla v cenejšo Slovenijo, tako se iz nje tudi selijo. Na trge s primerljivo usposobljeno, vendar še cenejšo delovno silo. Jutri Slovaška, pojutrišnjem Ukrajina, čez leta morda Moldavija, Gruzija in tako naprej. In tako se delovna mesta in z njimi denar ter posledično blagostanje selijo na jug in na vzhod, v države, nad katerimi marsikateri Slovenec še vedno viha nos in živi v utvari, da so še daleč od razvojne ravni Slovenije. Danes morda res so, a ne po zaslugi slovenske prodornosti, inovativnosti v poslovanju, nakopičenega znanja ali pozitivne kadrovske selekcije, temveč po zaslugi dejstva, da jih je socializem v desetletjih po drugi svetovni vojni bistveno bolj stiskal, kot je stiskal nas. In hkrati ne gre prezreti, da je razvoj, ki so ga opravile te srednjeevropske države v zadnjih dvajsetih letih, z naskokom večji od tistega, ki smo ga opravili v Sloveniji.
Optimističen včerajšnji podatek z zavoda za zaposlovanje o tem, da je število brezposelnih v Sloveniji za nekaj deset padlo pod 114.000, ob vsem tem zveni kot klavrna tolažba.
