Zgodovinski spomin Evropske unije kot zagovornice svobodne trgovine in pravil Svetovne trgovinske organizacije zagotovo seže dobra štiri leta v preteklost, ko je tudi EU zajela trgovinska vojna z ZDA. Trumpove carine na jeklo in aluminij so poleg kitajskih cenejših proizvajalcev prizadele tudi evropske. Uvedene carine in protiukrepi niso koristili nikomur. In vendar so poleg močno načetih odnosov med ZDA in Kitajsko za dlje časa močno obremenili tudi čezatlantske odnose najtesnejših zahodnih partneric. Šele izposlovano trgovinsko premirje Jean-Clauda Junckerja je napetosti med Brusljem in Washingtonom malce razbremenilo, toda dokončno so si v Evropski uniji, ki se je vendarle začela zavedati nujnosti iskanja lastne strateške avtonomije, oddahnili šele po Trumpovem odhodu. Njegove vrnitve in trgovinskih sporov Trumpovega stila si zato v EU ne želi nihče. Prav zato je bil tokratni obisk francoskega predsednika Macrona pri Joeju Bidnu tako pomemben: preprečiti novo trgovinsko vojno z ZDA, do katere bi lahko prišlo v najbolj neugodnem času ohranjanja čezatlantske enotnosti v odnosu do Putinovega režima. Macronu je očitno uspelo.
Biden je bil s svojo agendo ponovnega vzpostavljanja demokracije po svetu in vnovičnega vzpostavljanja načetih čezatlantskih vezi veliki up Evropske unije. Ko je pred dobrim letom EU slavila dogovor z Bidnovo administracijo o odpravi medsebojnih carin na jeklo in aluminij, je ta obveljal kot najboljši dokaz novega začetka v ameriško-evropskem partnerstvu. Bidnova administracija se je carinam odrekla relativno zlahka. To razbremenitev je namreč potrebovala za lažje oblikovanje bolj neobremenjenega odnosa z Unijo pri drugih pomembnejših vprašanjih. Na vrata je že trkalo zaostrovanje odnosov zaradi Ukrajine. Evropska unija pa je bila ZDA potrebna tudi za trši pristop do Kitajske.
Dobro leto pozneje je vojna v Ukrajini marsikaj postavila na glavo. EU je še bolj kot prej varnostno odvisna od Nata. Energetsko odvisnost od Putinove Rusije je zamenjala navezava na druge energetske dobavitelje, predvsem z utekočinjenim plinom je EU postala bolj odvisna od drugih avtokratskih režimov in ZDA. V devetih mesecih vojne je EU uspelo ohraniti relativno enotnost in na podlagi izkušenj iz pandemije se je začela ponovno ozirati po večji strateški avtonomiji. Postopoma ni več s takšno hitrostjo sledila ameriškemu tekmovanju s Kitajsko, od katere bi se v Washingtonu radi povsem gospodarsko ločili, čeprav je kazalce globalizacije težko pomakniti nazaj v preteklost.
Ko se je včeraj Charles Michel pri Xi Jinpingu zavzemal za bolj uravnotežene evropsko-kitajske odnose, je nekaj podobnega v Washingtonu, a za evropsko-ameriške odnose, poskušal doseči francoski predsednik Emmanuel Macron. Ameriškega predsednika je pozval, naj premisli o več kot 367 milijardah dolarjev subvencij za ameriške proizvajalce zelenih tehnologij pa tudi avtomobilov, s katerimi naj bi ameriške potrošnike spodbudili k nakupu domačih izdelkov, cilj pa naj bi bil znižati inflacijo in ustvariti delovna mesta. Ukrepi močno spominjajo na protekcionistično politiko Trumpa, čeprav prihajajo v drugi preobleki. Po prvih evropskih ocenah je več kot polovica subvencij neskladna s pravili WTO. Ker so tokrat pod Bidnovo taktirko ogrožena evropska delovna mesta in tudi delna selitev proizvodnje v ZDA, v Evropi bijejo plat zvona. Macronu ni uspelo prepričati Bidna, naj v duhu čezatlantske enotnosti, ki je še kako potrebna tudi zaradi nadaljnje podpore Ukrajini, opusti subvencije. Sta pa dosegla dogovor, da bodo ameriško zakonodajo vendarle popravili, da ne bo uperjena proti Evropejcem. Za ohranitev čezatlantske enotnosti do Putina je Biden včeraj sprejel koncesijo. Kako krepka bo ta, bodo slednjič dorekli ameriški in evropski pogajalci. x
