Slovenski nastopi v tujini so praviloma pomembnejši od vprašanja, s čim se bomo predstavljali in kako bomo nastajanje najboljšega sploh omogočili. Razmišljanje v obrnjenem vrstnem redu bi namreč zahtevalo nekaj več mentalnega napora. Recimo razmislek, koliko časa v resnici potrebujejo arhitekturni projekti za pripravo na Benetke, ki bi bržkone moral spodbuditi izvajanje ustreznih razpisov že danes. In bistveno: da bomo imeli od kod črpati vrhunsko ustvarjanje, bi bilo zanj smiselno najprej zagotoviti pogoje. Žal je ministru Grilcu morda uspel najem v Benetkah, ni pa izpolnil drugih ciljev na področju likovnih umetnosti, predvsem ključnih: boljši položaj umetnika in razvoj trga umetnin. Medtem ko hitimo v Benetke z vrhunskimi likovnimi deli, drugi doma za razstavo ne prejmejo niti simboličnega plačila. Medtem ko arhitekturo predstavljamo v Arsenalih, diplomirani arhitekti doma čistijo stanovanja, namesto da bi jih risali.
Podobno je s slovensko udeležbo na frankfurtskem knjižnem sejmu, drugim velikim »mednarodnim« ciljem ministra Grilca. V vlogi častne gostje naj bi gostovali leta 2018, kar nas bo stalo vsaj šest milijonov evrov. A sodobna slovenska literatura vsebinskih presežkov trenutno nima in je torej vprašanje, zakaj hočemo Evropi in svetu za vsako ceno prodajati našo literarno povprečnost. Seveda, v ozadju je močan interesni pritisk založnikov, katerega cilj je črpanje javnih sredstev s postavke »Frankfurt«. Kulturna politika sodeluje, da se lahko pod reflektorji nastavlja še sama. Medtem avtor in založnik doma crkujeta, da ne omenjamo agonije ob prodaji največjega založnika in trgovca s knjigami, ki še danes nima epiloga. Z zadevo, od katere je odvisna prihodnost slovenskega založništva, minister ni želel imeti nič, češ, naj se zasebni sektor zmeni med sabo.
Arsenale in Frankfurt so tu zato, da bi funkcionarji pustili dober vtis in da bi si lahko pripisali zasluge. To je vse. Kaj bomo dejansko dosegli z njima, ne vemo. Resnega kulturnopolitičnega evalviranja ne premoremo. Minister Grilc je še eden v vrsti ministrov, ki niso naredili popolnoma nič za to, da bi javnost lažje spremljala realne učinke porabe javnih sredstev v polju kulture. To omogoča nadaljnje vsebinsko prazno sklicevanje na »pozitivne učinke promocije v tujini«, ki jih redko podpira kaj drugega kot suhoparne statistike o tem, koliko ljudi je zatavalo v paviljon ali bližino stojnice.
Važno je, da se bo slovenska arhitektura letos sončila. Pod pozornostjo umetnikov, kuratorjev, kritikov, novinarjev in drugih strokovnjakov s področja umetnosti. Arzenal slovenske nečimrnosti je neusahljiv. Morda pa kulturnopolitični narcisizem razmišlja takole: Slovenija se ne more blamirati s svojo umetnostjo bolj, kot se blamira s svojo politiko.
Predlagam, da na naslednji arhitekturni bienale pošljemo načrt za Potemkinovo vas.