Arhitekt Janez Koželj je podžupan mestne občine Ljubljana že od leta 2006, že dvakrat je pred volitvami namignil, da se bo umaknil, a si je vsakič premislil; MOL ni mogla brez njega, ne on brez nje, tudi njegov zasebni arhitekturni biro menda ne. Tudi zdaj je še vedno na položaju.
Kar čudi, saj je že spomladi Janković prostodušno oznanil njegovega prestolonaslednika, učenca in »sina« Roka Žnidaršiča, tako kot se za vsako spodobno dinastijo, ki demokracijo razume kot nepotrebno motnjo v vladanju, spodobi. Seveda smo se spraševali, zakaj neki bi za podžupana spet potrebovali arhitekta, ko pa se je že s Koželjem pokazalo, da zaradi množice hiš ne vidi več mesta, in je tako Ljubljana poligon besne gradnje za bogate ter bi zato krvavo potrebovali strogega urbanista 21. stoletja, ki bi končno zamenjal staromodnega arhitekta neoliberalca.
Dovolj je, da se ozremo na Šumi, to glomazno spako, ki ji je podžupan dovolil, da seže višje kot vse naokoli in visi dobesedno nad cesto, za pločnik pa so razglasili kar ozko arkado; po balkansko pač.
Dovolj je, da pogledamo »Pallais in Villo Schellenburg«, unikatni arhitekturni dragulj, kjer je »nakup stanovanja zagotovo dobra naložbena priložnost, saj pričakujemo, da se bodo cene v naslednjih dveh do treh letih še korenito povišale«. »Juhu, naj rastejo v nebo!« juckajo tisti, ki so kupili stanovanja, naj se čim prej uresničijo te samouresničujoče se prerokbe »korenito« povišanih cen. Tudi tu se zidovi zarivajo v trotoar, ki mu potihem še vedno grozi tisto, kar so pred časom umaknili z mize zaradi gneva ljudi: ograja. Visoka kovinska ograja, ki bi to »oazo« naredila petičnejšo, tj. zaprto za javnost.
Dovolj je, da omenimo, da se je MOL brez vsake javne razprave na tej parceli odrekla nadomestni dvorani za kulturne dejavnosti, ki jo je bil investitor po pogodbi dolžen in pripravljen zgraditi. Razlog za ta umik ni bil nikoli pojasnjen, a saj veste, tja, ob unikatni arhitekturni dragulj, bi potem hodili kulturniki lulat in zganjat kraval.
Dovolj je, da vidimo grozljivo novo gostilno na Drenikovem vrhu, ki je zrasla sredi zaščitnega naravnega parka Tivoli, v nebo vpijoč primer Koželjevega tiščanja glave v pesek, kadar žvenketajo zlatniki, v nebo vpijoč primer tega, kako so od korupcije obglavljene »neodvisne« službe, ki bi morale biti na nogah vsaj takrat, ko se jim zasebnik pred nosom, naravnost v posmeh, napihuje.
Seveda smo se tudi spraševali, s čim se je v mestu izkazal Rok Žnidaršič, in ugotovili smo, da je bil pač Koželjev izbranec pri številnih projektih, kot se za dinastičnega naslednika spodobi: od Argentinskega parka do Prekmurskega trga, nismo si mogli kaj, da ne bi pomislili tudi na njegovo nesrečo, imenovano Trg mladinskih brigad, pa na Plečnikovo letno gledališče, ki ga je z »očetovo« pomočjo izsilil kljub nasprotovanju krajinske stroke in zdrave pameti – že zdaj je jasno, da gre za grob in povsem nesmiseln poseg v prostor, ki je bil že dolgo odlično prizorišče številnim projektom, ki so v njem prepoznali naravne danosti. Koželjeva dediščina? Kako že gre tista? Z rokami gradil, z ritjo podiral.
