Arbitrarna demokracija, ki ni nujno vezana na odločitve sodišč, ampak na razsojanje tistih, ki imajo dovolj vpliva in sredstev, torej moči nad voljo volilcev, se je v še ne poldrugem desetletju razpasla kot kakšna kužna bolezen po svetu. Plodna njiva zanjo niso samo vojne in napol vojne razmere, kakršne že dolgo časa vladajo v Iraku in Afganistanu in so pred kratkim zajele tudi Ukrajino, ampak se razrašča v večini držav s pomanjkljivo demokratično tradicijo in opaznim zunanjim interesom, da se volilcem vsili svoja volja. V Afganistanu se to zdaj kaže v najbolj groteskni podobi, ko po tritedenskem preštevanju glasov drugega volilnega kroga s številnimi tako imenovanimi neodvisnimi mednarodnimi preverjanji Abdulah Abdulah zavrača zmago Ašrafa Ganija, čeprav je temu pripisana prednost celega milijona glasov.
Abdulahovo prepričanje, da je nekdo arbitrarno in celo z volilnimi prevarami posegel v voljo volilcev, je utemeljeno. Relativni zmagovalec prvega kroga je odločilnega drugega sklenil s skromnejšim odstotkom glasov kot izločilnega, v katerem se mu je med enajstimi kandidati takojšnja zmaga izmuznila za zgolj pet odstotnih točk. Veteran upora proti sovjetski okupaciji in talibanskemu režimu ter tesen sodelavec narodnega heroja iz tega obdobja Ahmada Masuda dvomi, da bi Afganistanci brez stricev z Zahoda nenadoma gladko podprli Ganija, ki je po dolgoletnem gretju foteljev v Svetovni banki prišel v razsuto državo z ameriško vojsko. Še bolj pa ga je zmotilo, da je v drugem krogu prišlo na volišče 1,3 milijona volilcev več kot v prvem ter da je bila v nekaterih volilnih okrajih udeležba višja od skupnega števila tamkajšnjih prebivalcev.
Le tisti, ki hočejo, lahko verjamejo, da je mogoče v vojnih razmerah, med etničnimi spopadi in verskimi nasprotji izvesti verodostojne demokratične volitve. A glavni problem je, da se v imenu tako imenovanega višjega cilja ljudstvu arbitrarno jemlje glas, kar se bo v Afganistanu znova zgodilo v nekoliko drugačni obliki kot leta 2009. Na takšnih temeljih legitimnosti oblasti ni mogoče zgraditi, jo je pa mogoče ohranjati ali držati v šahu z raznimi povzpetniki in priskledniki, dokler se povsem ne izpridi. Takrat je po navadi znova na potezi ljudstvo, da pade v novo spiralo prevar, kot se vsem nam pred očmi trenutno dogaja tudi v (po)arabski pomladi, Ukrajini in ne nazadnje po domačih vstajah pred poldrugim letom, ko nekateri igrajo vatikanske agente.
