Ko se je ministrica za digitalno preobrazbo Emilija Stojmenova Duh včeraj v državnem zboru zagovarjala pred očitki iz interpelacije, je levji delež od 13.000 lani kupljenih računalnikov v nekem skladišču še vedno čakal na boljše čase. Razpravljati o tem, ali je bil ta nakup učinkovit in odgovoren, je nesmiselno. Seveda ni bil. Tega niso mogli spregledati niti koalicijski poslanci. Toda nesrečni laptopi niso razlog, zaradi katerega bi se morala ministrica posloviti.
Emilija Stojmenova Duh je del ekipe, ki je ob svojem nastopu napovedovala smele premike: »digitalizacijo večjega dela javnega sektorja in javnih storitev«, poenotenje državnih informacijskih sistemov ter vzpostavitev »centralnega portala za državljane in gospodarske subjekte«. Obljubljala je digitalizacijo prometa, kmetijstva, energetike in celo razmislek o »možnosti internetnega glasovanja in digitalizacije volilnih procesov«. Vse to so zapisali v koalicijsko pogodbo, ki je v tem pogledu zdaj, ko ministrica pred poslanci med ključnimi dosežki svojega mandata ne zmore našteti drugega kot številnih sprejetih zakonov, uredb in aktov, ki ustvarjajo le še bolj zbirokratizirano državo, zgolj v posmeh njeni neučinkovitosti.
Na nekaterih področjih bi lahko bilo precej enostavno. Zdravstveni servis je bil med prvimi državnimi podsistemi, ki smo se jih v Sloveniji namerili digitalizirati, a je računsko sodišče že pred slabim desetletjem ugotovilo, da je bil ta poskus sila neposrečen. Naš največji klinični center je poskušal prehod v tretje tisočletje speljati na podlagi številnih med seboj nepovezanih informacijskih sistemov, ki so bili še leta po uvedbi tako nepraktični, da je delo zavoda temeljilo na papirni dokumentaciji. Kljub številnim popravkom danes v UKC ni bistveno bolje, povsem porazno pa je stanje na področju digitalizacije zdravstvenih storitev kot celote. Niti digitalni e-karton ni povsem povezan z vsemi sistemi vseh zdravstvenih izvajalcev. Vlada Roberta Goloba je poskušala poseči v kaos – ta poskus je bil osnutek zakona o digitalizaciji zdravstva, ki pa je bil tako slabo napisan, da ga je nazadnje koalicija kar sama umaknila iz procedure.
Tudi centri za socialno delo so na tem področju svetlobna leta od digitaliziranih in državljanom prijaznih servisov: namesto da bi mnoge obrazce za uveljavitev pravic iz javnih sredstev izpolnjevali in vlagali prek enotnega portala, je oddaja e-vloge tako zapletena, da je tudi digitalno pismenim lažje obrazce natisniti ter v najboljšem primeru izpolnjene in poskenirane poslati po elektronski pošti.
Da sta za zdravstvene in socialne storitve zadolžena druga resorja? Drži, toda kaj, če ne digitalizacija državnih servisov in storitev, je potemtakem sploh domena ministrstva za digitalno preobrazbo? No, nesporno je to vsaj vzpostavitev sistema za obveščanje državljanov pred nesrečami. To bi lahko bilo res preprosto. Urad za zaščito in reševanje je že pred poldrugim letom nabavil in vzpostavil platformo, ki ustvarja opozorilna sporočila, a platforma ne more služiti svojemu namenu, saj njena opozorila brez sodelovanja mobilnih operaterjev ne dosežejo prebivalcev. Vlada je že decembra zagotovila denar za operaterje, ministrstvo za digitalno preobrazbo pa bi moralo zgolj še objaviti razpis in tako speljati zadnji korak za vzpostavitev sistema obveščanja. Razpisa še danes ni. Mimogrede, državljani Srbije so v minulih dneh po izginotju deklice Danke na svoje mobilce dobili prvo sporočilo prek sistema obveščanja »amber alert«.
Čeprav o digitalizaciji govorimo že vsaj dve desetletji, lahko danes vsak povprečen državljan ugotovi, da je Slovenija pač bolj analogna kot digitalna država. Spornih 13.000 računalnikov ne bo ustvarilo digitalne družbe, in tudi če bi ministrica Stojmenova Duh ta projekt izvedla brezhibno, to ne bi spremenilo dejstva, da poskuša digitalno neprilagojeno državo preobraziti na povsem napačnem koncu.
