V eni izmed ljubljanskih osnovnih šol je učenec predmetnega pouka, ki iz protesta pri enem izmed predmetov iz svoje šolske torbe ne vzame zvezka in knjig. S prazno mizo pred seboj celotno uro pouka tega predmeta kljubovalno zre v učiteljico. Učiteljica je staršem poslala sporočilo, da učenec k pouku ne nosi učnih pripomočkov. Starši so ji odgovorili, da jih ima v torbi, če ne verjame, naj preveri, saj je v razredu vendarle ona glavna avtoriteta. Učiteljica jim je odgovorila, da nima pristojnosti, da pogleda v šolsko torbo učenca, in da je nesodelovanje pri pouku zadeva, ki jo morajo urediti starši.
Anekdota je na neki način zabavna, a tudi skrb vzbujajoča. Prikazuje namreč razpad slovenskega šolskega sistema, v katerem so učitelji ta hip zgolj administrativni kader, ki izvaja predpisano vsebino, izpolnjuje poročila in v strahu pred šolsko inšpekcijo ter starši sledi predpisom. Učenci pa so razumljeni kot individuumi, katerih naloga je v okolju izpostavljene tekmovalnosti doseči največje število točk. Vsakršno odstopanje od tega modela je zaznano kot neprilagojenost sistemu, za katero so odgovorni starši, učiteljem pa je odvzeta vsakršna vzgojna kompetenca in s tem avtoriteta. Popolnoma nerazumni so celo kaznovalni šolski ukrepi. Vedenja se ne ocenjuje. Neopravičene ure so same sebi namen. Ukrep asistence, čemur bi se v nekih drugih časih reklo klečanje na koruzi v kotu, se izreče za najrazličnejšo plejado »prekrškov«, od klepetanja med poukom do pretepa med sošolci. Ukor pa se izreče tudi za tako banalnost, kot je selfi med poukom. Pri tem, da se tako učitelji kot starši za vse nepravilnosti v šolskem sistemu sklicujejo drugi na druge. Učitelji trdijo, da je za vse kriva permisivna vzgoja, starši pa, da učitelji ne znajo opravljati svojega dela.
In v tak na vzgojnem področju popolnoma razpadel šolski sistem je v začetku leta padla okrožnica ministrstva za vzgojo in izobraževanje, ki ravnateljem dovoljuje pregled osebnih predmetov učencev. »Z ukrepi za zagotavljanje varnosti je šola dolžna zagotoviti splošno pravico do varnosti na svojem področju, kot tudi upoštevati pravico do zasebnosti posameznika, upoštevajoč dejstvo, da se je posameznik dolžan podrediti obveznostim in dolžnostim, ki veljajo v šolskem prostoru,« menijo na ministrstvu. Generaciji, vzgojeni v socialističnih šolah, je sicer popolnoma nepojmljivo, da učitelji učencem ne smejo pogledati v torbo. Toda ob norostih, kot je prepoved podpisovanja izdelkov likovnega pouka, razstavljenih na šolskih hodnikih (saj veste – predpisi o varstvu osebnih podatkov), je tudi prepoved brskanja po učenčevi torbi ali garderobni omarici razumljiv izraz zaščite vsemogočne integritete posameznika. V času pa, ko se zahvaljujoč medijem in spletu iz Amerike po svetu širijo zgodbe o strelskih napadih učencev in se to dogaja tudi v naši neposredni okolici (pretekli teden je bil zaznan sum organiziranja podobnega napada celo v Ljubljani), je razumljivo, da se varnost družbe postavlja pred zasebno lastnino posameznika. Pa naj se mamice na facebooku še tako zgražajo in naj še tako zagovarjajo svoje sončke – red mora biti in pika.
Skrajni čas pa je tudi, da se v slovensko šolo ponovno vpelje komponento vzgoje z vsemi vzgojnimi ukrepi vred, kar bi učiteljem ponovno omogočilo vzpostavitev avtoritete, učence pa postavilo v varno okolje. Prav vzgoja v šoli bi morala biti prioriteta trenutnih institucionalnih reformatorjev šolstva, ki pripravljajo nacionalni program vzgoje in šolstva. Le tako bi nastala nova družbena pogodba o šolstvu, ki bi bila v korist tako učiteljem kot predvsem otrokom. V nasprotnem primeru se bo vsak hip zgodila amerikanizacija slovenskih šol – z detektorjem kovin in policistom na vhodu ter vajami, kaj storiti v primeru strelskega napada. Pregled šolskih torb je v primerjavi s tem res mačji kašelj.
