Zlata lisica ob svojem jubileju v Kranjski Gori ni mogla skriti utrujenosti, ki je bolj spominjala na izmučenost kot zgolj na težke čase, v katerih živi. Že dobro desetletje več gostuje na Gorenjskem kot na Štajerskem, kjer bi zaradi visokih temperatur, slabe infrastrukture in razprtij že davno crknila. Dosedanji organizator Alpski smučarski klub Branik, ki mu v zadnjih letih predseduje Gregor Lednik, se je znašel v težkem položaju. Ne zgolj finančnem. Hrbet so mu obrnile tudi klubske legende, s katerimi ne zna komunicirati, zato se ob dokončni selitvi v Kranjsko Goro počutijo izigrane, svoje nezadovoljstvo pa izražajo po medijih. Kaže, da se je Zlata lisica naveličala krute realnosti. Ne bo presenečenje, če prihodnje leto tekmi v Kranjski Gori ne bosta nosili naziva 61. Zlata lisica. Blagovna znamka, ki jo je SZS za eno leto odkupila od Štajercev, ne prinaša marketinškega presežka, ki pa najbolj zanima tržnega predsednika SZS Enza Smrekarja.
Smučarska zveza Slovenije skuša kot nova organizatorica prireditev pripeljati na višjo raven. To ji je ob premierni izvedbi uspelo. Sleherni obiskovalec je lahko občutil spremembe in novosti, ki so spominjale na dobro organizirane tekme v najrazvitejših alpskih državah. Nestabilno vreme je povzročilo neprespane noči organizatorjev. Do zadnjega so trepetali, ali bodo lahko tekmi sploh izvedli. Ker so ju, si zaslužijo vse pohvale in dober zapis pri Mednarodni smučarski organizaciji. Tudi s stališča prisotnosti in spoštovanja smučarskih legend, kakršno si zaslužijo in ga doslej v organizaciji mariborskega kluba niso bili deležni.
Kranjska Gora je nastavila ogledalo slovenskemu ženskemu alpskemu smučanju, ki z izjemo Ilke Štuhec tekmuje zgolj v obeh tehničnih disciplinah. Domine so se podrle že pred začetkom sezone. Za to sta v prvi vrsti kriva odgovorna v alpskem delu SZS, vodja panoge Miha Verdnik in vodja reprezentanc Janez Slivnik. Strokovnjaka in odlična operativca sta se pred sezono opekla s kolobarjenjem ekip. Pod vodstvom Sergeja Poljška, ki se je preselil v moške tehnične discipline, kar rezultatsko še zdaleč ni obrodilo sadov, so stvari v ženski reprezentanci funkcionirale. S prihodom Grege Koštomaja pa so se porušile, kot tudi poskus, da bi si Primorki Ana Bucik in Andreja Slokar delili trenerja in sobo.
Decembrska trenerska menjava med sezono Verdnika in Slivnika je bila hrabra odločitev, hkrati pa dokaz njune zmote pred začetkom sezone. Prihod Mitje Kunca je rešitev v sili in je presenetila celo Črnjana, ki je v preteklosti v slovenski smučariji že večkrat prejel odpoved delovnega razmerja. Kunc kot glavni trener za zdaj nima dosjeja, ki bi vlival veliko upanje, a na terenu izžareva energijo in voljo po lepših časih. Sporna je tudi plačilna lista alpskega dela SZS, saj si mora Andreja Slokar sama plačevati trenerja Boštjana Božiča in fizioterapevta Timoteja Kostrevca, medtem ko so vsi preostali trenerji, serviserji in drugi operativci na plačilni listi SZS. To dejstvo vnaša v ekipo nemir.
Alpsko smučanje z večmilijonskim proračunom ne izpolnjuje rezultatskih pričakovanj stroke in javnosti. Smučarska zveza Slovenije že nekaj sezon daje vtis, da je ta športna panoga znotraj ustroja drugorazredna. Glavni fokus usmerja v sicer rezultatsko precej uspešnejše smučarske skoke, ne zgolj zaradi lanske organizacije svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju v Planici. Alpsko smučanje že drugo sezono nima svojega tiskovnega predstavnika. Funkcijo opravlja Tomi Trbovc, sicer dober in zanesljiv operativec s skakalnim srcem in smučarsko nujo.
