Janković in njegova polovica PS gor ali dol, nesporno je, da je največja poraženka politične žajfnice zadnjih tednov prav Bratuškova. Ne le da je izgubila tako premierski položaj kot iluzijo, da je bila kadar koli glavna v največji vladni stranki. S hitro napovedjo odstopa je iz zagate spravila trojček Lukšič-Virant-Erjavec in znotraj koalicije hočeš nočeš sama prevzela nehvaležno vlogo razdiralke vlade. Z odlaganjem odstopa, v katerem si je skušala kupiti nekaj časa (je bil v ozadju tega prihajajoč spopad za položaje v Slovenskem državnem holdingu?), je izpadla kot nenačelen politični špekulant. S preštevanjem poslancev je nato priznala, da je pogrnila na »reality-checku« lastne politične moči, in očitno že vnaprej privolila v vlogo druge (ali tretje) violine novih likov domače politične geometrije. Kar je za Bratuškovo najhuje: z odhodom je dovolila, da ji bodo interpretacijo njene politične zapuščine pisali drugi.
Po čem se bomo spomnili vlade Alenke Bratušek? Najprej, da je šlo za vlado zamujenih priložnosti. Res je, da je bila zaradi okoliščin, ki so jo prinesle na oblast, in ob pisani nazorsko-interesni barvi koalicijskih partnerjev de facto tehnična. Protislovno ji je prav to dajalo večjo moč. Težav ji niso povzročali vstajniki, ki so hitro pozabili, da je bila odhajajoča vlada nekoč le prehodna, ali »strici«, prav tako ne opozicija, če odštejemo nekaj interpelacij. Le kako bi jih, če je Bratuškova takoj po prevzemu oblasti prevzela njeno ekonomsko politiko (slaba banka, privatizacija, fiskalno pravilo)? Šlo je tudi za prvo vlado, ki je imela zaradi pritiskov Bruslja in finančnih trgov v rokah tiho dovoljenje volilne baze za uvajanje reform. Sploh po sanaciji bank, ki je sovpadla z gospodarskim okrevanjem v Evropi, razpadom »trojke«, pravnomočnostjo sodbe v zadevi Patria, ki je politično dokončno osamila Janeza Janšo, in vztrajnim pešanjem politične moči Zorana Jankovića.
A vsega tega vlada ni izkoristila. Padla je na vsaj treh izpitih: nepremičninskem davku, insolvenčni zakonodaji in oživitvi gospodarstva, kjer levji delež odgovornosti nosijo tudi uprave saniranih bank. Vizija Slovenije, ki jo je ponujala vlada Alenke Bratušek, je bila davčno vse bolj zahtevna država, žrtvovana na oltarju konstantnih političnih kupčkanj, brez najmanjše predstave o tem, kakšna naj bo čez pet ali deset let. Strah pred politično nestabilnostjo, ki naj bi blokirala izvedbo reform, je tako le mit, saj jih aktualna vlada ni ne želela ne vedela, kako jih izpeljati.
Cena padca vlade, ki je ne bo pogrešal nihče, zna biti kljub temu zelo visoka. Ne zaradi zadolževanja, ampak zaradi dlje trajajoče ohromitve delovanja države. Ne gre se slepiti: troje volitev bo slovensko politiko spremenilo v permanentno kampanjo. Pozabite na resne razprave o razvojnih in strateških dilemah te države, reševanje težav izgubljene generacije mladih iskalcev zaposlitve in upokojencev, ki živijo pod pragom revščine, pospešitev črpanja evropskega denarja... Pri tem je najhuje, da zna politična matematika vsaj v grobem ostati enaka tudi po volitvah, ki »naj bi spremenile vse«. Zelo verjetno z eno izjemo: v njej Alenka Bratušek ne bo imela več pomembne vloge.
