Težava, ki je prejšnji dve vladi nista znali rešiti (najbrž pa je niti dojeli nista), je, da je zaupanje globalne finančne industrije mogoče pridobiti le, ko je ta prepričana, da vladi verjamejo tudi državljani. Tako vlada Boruta Pahorja kot še posebno izrazito vlada Janeza Janše sta ravnali nasprotno. Zaupanje državljanov sta poskušali pridobiti oziroma izsiliti z govoričenjem o zaupanju, ki da ga uživata pri trgovcih z novci.
Zdaj, ko v znamenito-zloglasno ladjo, na kateri smo menda vsi, z vseh strani vdira voda, bo rešiti prej omenjeni problem toliko težje. Zakaj naj bi sindikati javnega sektorja, denimo, po enostranski potezi ministrice za javno upravo Irme Pavlinič Krebs iz leta 2010 še verjeli, da jih ta ali kakšna (skorajšnja) naslednja vlada ne bo opetnajstila za obveznosti, ki bi jih leta 2013 prevzel minister Gregor Virant? Tisti človek torej, povrhu vsega, ki jim je leta 2008 z mislijo na bližnje volitve »zagotovil« neprimerno več, kot je znal izračunati, da bo to stalo.
Poglejmo »povprečnine«: že z ukrepi prejšnje vlade je bil povprečno plačani uradnik oziroma javni uslužbenec (tisti s slabimi 1800 evri bruto na mesec) ob nekaj manj kot 70 evrov bruto na mesečni oziroma dobrih 800 evrov na letni ravni; z dodatnim znižanjem bo še ob dobrih 80 oziroma slabih 1000 evrov. Od »povprečneža« z dobrimi 21.000 evri na leto vlada potemtakem pričakuje, da se bo skupno odpovedal enomesečni bruto plači.
Vlada si od tega obeta 158 oziroma skupno 288 milijonov proračunskega prihranka, pri čemer spet ni gotovo, kako v vladi tokrat računajo. Je to »neto« ali »bruto« prihranek, je vlada že odštela nižje prilive v proračun in blagajne ali ne, je ocenila nižjo porabo zaradi nižjih plač in posledično nižji priliv dedeveja? In za koliko bo tokratno znižanje mase plač v javnem sektorju znižalo BDP?
Od druge strani, torej sindikatov, nadaljevanje iste politike z drugo vlado ne zahteva nobenega miselnega napora. No, prav, namesto o tajkunih, ki da naj najprej vrnejo denar, smo tokrat uvodoma slišali nekaj demagogije o črnograditeljih, a to so zgolj aktualizirani odtenki lokalno priljubljenih mitov in legend o neoliberalizmu in njegovih domačih voljnih izvrševalcih. Dokler vlada nima koncepta oziroma ne zna (ker ne more) prepričljivo razložiti, kako naj bi se prav njej posrečilo ujeti zajca iz Zenonovega paradoksa oziroma ob padanju BDP zgolj z varčevanjem spraviti primanjkljaj na tri odstotke (da o bolj zapletenih zadevah, kakršna je sanacija bank, ne izgubljamo besed), dotlej pač Branimirju Štruklju ni treba utemeljevati, zakaj, denimo, med učiteljem športne vzgoje in kakšnega jezika pri plači ni (omembe vredne) razlike.
V duhu izročila svojih dveh predhodnikov je Alenka Bratušek na včerajšnjem začetku pogajanj med vlado in sindikati javnega sektorja v simbolni vlogi simbolično manjkala. Menda je, med drugim, medtem vadila hojo po rdeči preprogi, ki jo čaka med današnjim nastopnim obiskom v Bruslju.
