Režiser Jernej Lorenci se je torej znašel pred logično (tudi avtorjevo) ponudbo: prizorišče je notranjost lokomotive, v kateri strojevodja Tengier (Janez Škof) in pomočnik Wojtaszek (Aljaž Jovanović) v nekem spontanem skupnem navdihu vse bolj besno nalagata premog in ženeta lokomotivo do cilja, ki, kot ugotovi pomočnik, ne more biti drugega kot poslednja sodba. In skozi okna je videti bežečo pokrajino…
Ne, Lorenci tako, danes že povsem iztrošeno režijsko rešitev upravičeno zavrne. Kako torej prikazati ta vse bolj nori drnec vlaka in vseh vpletenih, voznikov, njunih partneric (Julio igra Tina Vrbnjak, Zofio pa Maja Sever), ki se jima pridružita, in potnikov, ki so njuni ujetniki? Z glasbo. In to z v živo izvajano glasbo skladatelja Branka Rožmana za klavirski duo, ki ga izvajata protagonista, ki, kot se pokaže, niti nista železničarja, ampak znana zločinca, a morda pravzaprav umetnika, ki izvajata svoj ultimativni "projekt". Stran od vsakega scenografskega realizma (Branko Hojnik) smo torej v nekakšnem razpadajočem glasbenem studiu priča pianističnemu uigravanju, dvobojevanju in skupnemu končnemu crescendu tega potovanja v nepovrat. Škof in Jovanović izvedeta to dirko odlično: njuno igranje je hkrati igranje klavirja, igranje glasbenika in železničarja. Petje, v katerem se jima pridružijo še Julia, Zofia in Minna (Nina Ivanišin), je muzikal in istočasno njegova negacija, je norčevanje iz žanra, ki prehaja v kričanje, in iz banalnosti petja prozaičnega besedila (značilnega za opero), je prehitevanje ali zaviranje ritma, vse skupaj je kot živa filmska glasba, ki je, ker filma ni bilo, prevzela vajeti dogodka v svoje roke.
Liki so natančno izdelani: norosti moških poskuša ustaviti Zofia (sophia - modrost), olja na njun ogenj pa priliva razvneta Julia (tej je v ime vpisana prav smrt za ljubezen, ironični Witkiewiczev dodatek pa je, da tokrat ljubi dva moška), grofica Minna zelo dobro drgeta v barski opravi, v katero se je spremenila avtorjeva "popotna obleka", in potnica Mira (Petra Govc) je nekakšno eterično izgubljeno bitje. Da je čuvaja proge in njegovo ženo Lorenci spremenil v pračloveka in da je potek predstave razbijal z nagovori gledalcev, je primeren ludizem, vsekakor v duhu avtorja, in četudi je epilog rahlo razvlečen in ga še podaljšuje končni song, je Ponorela lokomotiva odlična predstava, inventivna in pogumno radikalna, kjer se napetost stopnjuje enako uspešno, kot se razgrinjajo (ne)smisel eksistence, želja po skrajni osebni metafizični izkušnji, prosti vsega znanega in utečenega, ter metafora o drvečem vlaku v propad, ki ga vozijo norci, mi pa sedimo v njem, nevedni in nemočni kot ovce.
