Cesarstvo politbankirjev

Tudi rdeča zvezda je vsaj do naslednje državne proslave potisnjena na stranski tir. Zdaj je glavni problem, pravijo koalicijski veljaki, kako rešiti državne banke pred bankrotom.

Toda banke so zgodba, ki ni od včeraj. Zlizanost bankirjev in strankarskih vrhov je po osamosvojitvi prvič udarila na dan, ko so z eno samo nočno "patriotsko" potezo v parlamentu iz LB naredili NLB in tako hrvaškim in bosanskim deviznim varčevalcem naše daleč največje banke preprečili, da pridejo do svojega denarja. Čeprav je bila ta poteza morda pravno utemeljena, je dejansko v prafaktorje razsula temeljno bančno pravilo: to je zaupanje, da so naši prihranki v slovenski banki na vrnem. Na posledice ni bilo treba dolgo čakati, kajti vrata za finančne in druge naložbe južno od Kolpe so se za do takrat cenjene slovenske banke in podjetja skoraj hermetično zaprla. Smetano so pobrali avstrijske, nemške, tudi italijanske banke in zavarovalnice ter trgovska podjetja. Že preprosta analiza poslovnih minusov in plusov te poteze bi pokazala, kako kratka je bila že takrat politična pamet.

V samem bančnem sistemu se ni nič bistvenega spremenilo, tudi ko je na oblast po več kot desetih letih znova prišla desna vlada pod taktirko Janeza Janše. Ta je veliko in poudarjeno govorila o skrbi za denar davkoplačevalcev, a za več poslovnega reda in preglednosti v bančnem sistemu ni poskrbela. Nasprotno, dovolila je, da se je "tajkunski" posojilni balon napihnil do skrajnosti. In se seveda v krizi, ki je prišla, razpočil. Kost, ki so jo takrat najbolj glodali, je bila milijonska nagrada predsedniku uprave NLB Marjanu Kramarju. Vlada o tem, kako je lahko prišlo do izplačila tako enormno visoke nagrade v državni banki, kdo je podpisoval pogodbe, ki so omogočale tako visoke nagrade (za izgube), ni sprožila nobene resne preiskave. V parlamentu so se poslanci vseh političnih strank, tako kot večina javnosti, zgražali nad to nesramno visoko nagrado, a da bi Kramarja vzeli v precep s kakšno od številnih preiskovalnih komisij, jim niti na misel ni prišlo. Razumljivo. Z brskanjem po ozadjih te nagrade bi nujno vdrli v svet posvečenih ljudi in poslov. Z malo volje in vztrajnosti bi poslanci zlahka ugotovili, da se delovanje naših bank ne razlikuje prav veliko od socialističnih časov "dogovorne" ekonomije. In da so nagrade šefom, kot je bil Kramar, le vrh ledene gore, ki utegne že v bližnji prihodnosti zadeti v slovenski Titanik.

Toda politika takrat "samozaščitno" ni zagnala preplaha. Strankarski vrhovi so namreč dobro vedeli, da bi z javnim brskanjem po bančnem podzemlju naleteli predvsem na svoje ljudi. Tako so bile slabe terjatve, kot danes pravijo kriminalu belih ovratnikov in sivih kravat, pometene pod preprogo. Težko je verjeti, da novi premier Borut Pahor in njegov finančni minister nista vedela za alarmantno izgubarsko stanje v državnih bankah, še manj je to seveda verjeti guvernerju BS Marku Kranjcu. Slednjemu je treba v delno opravičilo vendarle dodati njegovo nalogo, da zaupanje v banke ne pade pod kritično mejo, ko bi se utrgal plaz množičnega dvigovanja denarja. Zato je bil v javnih nastopih previden, vendar bi moral najti druge načine, s katerimi bi vlado, ki je lastnik pretežnega dela bank z največjimi izgubami, prisilil k ukrepanju. Ali je to poskušal, ni znano, dejstvo pa je, da ne Pahorjeva ne Janševa vlada nista ukrepali. Tudi Banka Slovenije ne.

Pahor je javno predvsem skrbel za ublažitev socialnih posledic krize in pripravljal reforme, ki bi delovale na daljši rok. Opozicija se je z Janševo SDS na čelu v nenačelni koaliciji z "levimi" sindikati in tudi s pomočjo koalicijske stranke DeSUS posvečala rušenju teh reform. Z bankami se Pahor ni ukvarjal. Njegov finančni minister Franci Križanič je milijardni požar v bankah amatersko gasil s kanglico nekaj sto milijonov evrov iz proračuna. Veliko se je govorilo o kreditnem krču, ukrepal pa ni nihče. V srž problema, zakaj denarja v bankah ni, če zanemarimo precej neprepričljivo lajno o "slabi banki", tudi vlada Janeza Janše ni segla. A je, vsaj tako se zdi, vendarle detektirala problem, ki vsaj dolgoročno gledano sicer ni glavni problem Slovenije, zagotovo pa je problem, ki ga bo najtežje presekati.

Kaj se bo izcimilo zdaj, ko so številke o več milijard globoki luknji v bankah javno znane? Politiki, ki tako zbegano in na lahko od danes do jutri določa, kaj je v državi glavni problem, ne gre zaupati, da z njihovim prednostnim reševanjem misli resno. Po tem, kar je doslej prišlo izza zidov pisarn Šušteršičevega finančnega ministrstva, je sklepati, da bo tudi ta vlada, kot so to počele prejšnje, bankirsko-strankarski račun izdala davkoplačevalcem. Razlika je zgolj v tem, da je ta zdaj več kot desetkrat večji od prejšnjega. Vlado očitno najbolj skrbi, kako ta račun zapakirati, da sesanje denarja iz žepov davkoplačevalcev ne bo tako očitno. Zaznati ni namreč nobenega resnega namena, da bi novi oblastniki po dvajsetih letih potegnili črto, ki bi razkrila "prijateljska" nikdar vrnjena posojila in preprečila, da bi se ta še kar naprej podeljevala in denar odtekal (ne)znano kam.

Povsem mogoče je, da tudi ta vlada tega kratko malo ne more storiti. Da je torej v mafijsko obarvani prepletenosti prva violina "bančni sektor", politika pa služi zgolj "demokratičnemu" pokritju omenjenega prelivanja denarja v zasebne žepe.