Stres in muke po Uranu

A o krivcih za »neljubi pripetljaj« vseeno ni treba ugibati. Za »nerazložljivo zamudo« je lahko kriva samo pošta, saj so vse druge zamude razložljive... z dogajanji na nadškofiji. Če bi nadškof Stres pismo prebral takrat kot drugi, bi bilo seveda vse drugače. Zagotovo ne bi tako vztrajno ponavljal, da je vsega kriv izraz »izgon« oziroma tisti, ki so ga »lansirali«, saj bi zelo dobro vedel, da je o »izgonu« kot »hudi« in »nepravični« cerkveni kazni prvi spregovoril nadškof Uran. Če bi Stres pravočasno prebral pismo svojega predhodnika, bi najbrž svojemu škofovskemu sobratu tudi svetoval, naj v skupni izjavi vendarle ne zatrjuje tistega, česar ne misli – da je ukrep Svetega sedeža povsem na mestu, da mu je tako rekoč v korist.

V resnici je seveda kar se da težko verjeti, da nadškof Stres Uranovega pisma ni prebral takrat kot drugi škofje. Povsem neverjetno je namreč, da ga ne bi kdo od škofov že dan po prejemu pisma potegnil za rokav rekoč »Gospod nadškof, kaj bomo s tole Uranovo zadevo? Je nedolžen ali pa vi veste več in je msgr. Uran vendarle grešnik?« Če tega ni storil nihče od škofov, ki so prejeli pismo, potem slovenska Cerkev nima le hude pljučnice, temveč jo je ohromila še srčna kap. Če namreč nihče od škofov ni zmogel preproste človeške solidarnosti do Urana, ki je jasno zatrdil, da mu kazen ni bila dokazana, in nadškofu vsaj omenil pismo, potem je stanje v slovenski Cerkvi res skrajno resno. Seveda pa je mogoč tudi drugačen scenarij nadaljevanke Stres in muke po Uranu.

Škofje so se morda zanj zavzeli, a nadškof Stres je vztrajal v generalski pozi in ukrepal natančno tako, kot so v rimskem generalštabu želeli, poskušajoč preusmeriti pozornost od škandaloznih dogajanj in poiskati krivce zunaj Cerkve. A to je nadškof Stres s svojimi pomočniki počel slabo, z vsako izjavo se je samo še globlje ugreznil v blato polresnic in zavajanj. Nekomu je bilo očitno v interesu, da to s pomočjo pisma spravi v javnost. Komu, je veliko vprašanje. Vsaj deloma pismo koristi Uranu. Res je sicer, da razkazuje tudi njegovo dvoličnost, saj po eni strani msgr. Uran javnosti razlaga, da ukrepe Rima pokorno sprejema, po drugi pa daje uporniško vedeti, da so mu v Rimu naložili nepravično kazen in ga z ukrepom človeško ponižali in prizadeli. A kakor koli, njegova resnica in bolečina je le prišla do vernikov.

Deloma koristi tudi Stresu. Med vrsticami pa tudi v njih namreč potrjuje (tudi Stresovo) stališče, da so v Rimu sprožili ukrepe proti Uranu iz strahu pred medijskim škandalom oziroma na podlagi medijskih zapisov o domnevnem očetovstvu. Ta je seveda še ena bosa. Prejšnji nuncij naj bi na primer Uranu 18. novembra 2010 pisno zabičal, naj živi tako, da v prihodnosti, če se vrne v Slovenijo iz Izraela, ne bo »povzročal težke nevarnosti za velik škandal«. Zanimiva podrobnost je, da smo le dva tedna prej na nadškofa Stresa naslovili vprašanje, ali je imelo vprašanje očetovstva kakšno zvezo z razrešitvijo Urana z mesta nadškofa. Stres je to ostro zanikal, zato tedaj tega še nismo objavili. Vse do 8. maja letos, a tedaj je bilo Uranu že skoraj mesec dni ukazano, naj čim prej zapusti Slovenijo. Tudi drugi mediji očetovstva dotlej niso omenjali. Ukrepa torej nikakor ni mogoče povezati z medijskimi razkritji. Povezati ga je mogoče le s strahovi pred njimi. O utemeljenosti teh seveda največ ve Rim, ki pa molči.