Fotografije so lepše z leti

Ampak fotke imam pa urejene. Urejene v nulo. V svojem računalniku imam shranjenih natanko 23.462 fotografij, v prihodnje pa bom vsak dan posnel osem novih, če je verjeti moji ad hoc statistični analizi. Urejam jih s programom iPhoto (medtem ko nekateri prisegajo na Googlov Picasso, gre za približno isti šmorn) v treh ločenih knjižnicah. Že primitivno zafnano črkovanje izda, da gre za softver, priložen vsakemu novemu macu. Softver je odličen, tisti mali "i", ki misli, da je začetnica, mi gre pa na živce. Pravzaprav mi ne gre na živce on, ampak dejstvo, da smo se te afnarije sčasoma kar navadili. Prekleti iPhone, kaj si nam naredil! Tista avtomobilska reklama, kjer skušajo tlačit angleški "aj" v slovenščino, je nagravžna, ti si kriv. Kako že gre? "Aj imeniten, aj idealen - aj hyundai" ... nekaj takega je, potlačil sem, ne vem več ...

iPhoto je eden tistih programov, ki ga ožamem do konca, maksimalno izkoristim skoraj vse njegove možnosti. Kar zna, mi pride prav. Z vsako novo posneto serijo fotografij se držim preverjenega in ustaljenega postopka. Ideja je ta, da se fotke potem lažje najde in pregleduje. Ko jih imaš enkrat dvajset tisoč, jih ne moreš več preprosto prelistavati, ker življenje izgubi smisel. Kadar ti babi potegnejo iz predala tiste stare albume, kako sta se z dedkom enkrat na motorju na morje peljala, si dober za dve uri - pa jih vseh skupaj najbrž ni več kot dvesto, tristo orumenelih posnetkov! Dvesto, dvajset tisoč - a čutite razliko?

Pri takšnih cifrah je treba vzdrževati vsaj minimalen red. Fotografija je lahko še tako dobra, a kaj to pomaga, če je pa izgubljena nekje v želodu kompjuterja. Enkrat sva se kregala s Sarkićem, ta je na vsaki pasji procesiji posnel vsaj dvesto fotografij, najrajši Janeza Janšo med kakšno čudno kretnjo; če sem ga pa mesec dni kasneje vprašal za kakšno fotko, češ da rabimo za članek na Vesti, je samo momljal "jutri", ker da bo moral pobrskat po trdih diskih… Naslednjega dne pa spet ni bilo časa, ker je ponavadi ravno točil novih dvesto fotk s tiskovne konference Elene Pečarič.

Meni se zdi moja zbirka fotografij - in videov, ti so sploh posebna zgodba! - pravzaprav edina stvar v računalniku, ki je kaj vredna. Pošta, dokumenti in preglednice so že nekaj let v oblakih (Gmail, Dropbox), vse je avtomatično indeksirano in urejeno po naslovnikih, vsebini itd., kajti s črkami in številkami zna računalnik opraviti sam. Z nekaj kliki lahko najdem karkoli iz zadnjih desetih let, če le vpišem prave ključne besede.

S piksli pa ni tako preprosto, tu je treba računalniku pomagati, da se revež znajde. Kdo je na fotki, kje je bila posneta, kdaj in ob kakšni priložnosti in tako naprej. Nekaj teh podatkov lahko seveda priskrbi fotoaparat, če zmore, recimo, GPS-koordinate in datum (recite, da ga imate prav nastavljenega).

Zato se držim ustaljene rutine ob novih fotografijah. Najprej jih prenesem iz fotoaparata (ali telefona) v računalnik - in jih ne pozabim nemudoma pobrisati s pomnilniške kartice, da ni zmede z naslednjo rundo, čeprav ta korak odsvetujejo v vsakem zadnjem članku o fotografiji - ter jih takoj označim z oceno od ene do pet zvezdic. Ena je za neuporabne, dve sta za slabe, tri za povprečne, štiri in pet pa za tiste dovolj dobre, da jih lahko človek komu pokaže. To je moj najpomembnejši filter, z njim si skrčim pregledovalno cifro na desetino kompleta. Bronhi, lakše se diše. Potem označim še obraze z imeni (sistem je podoben kot na Facebooku), dodam manjkajoče GPS-koordinate ter še morebiti zložim po logiki - otroke posebej, prijatelje posebej. Boljšim fotkam dodam še pomenljiv naslov ("Zoja plava z morskim psom" ali "Usnje in bič", pač glede na motiv), najzanimivejšim, tistim s petimi zvezdicami, pa še vrstico ali dve komentarja za zanamce.

Tako sem v vsakem trenutku pripravljen. Lahko ti najdem fotko po datumu, lokaciji, družbi na sliki, po rojstnih dnevih, predvsem pa lahko takoj na sosednji televizor prek mreže sunem zadnji album z bazena, da je sosed tiho. Prevečkrat sem že bil kje na obisku, ko je glava družine brskal po prenosniku in priklapljal kable, saj bo, moment, žena je pa z očmi zavijala in sem vedel, da bo štala, če mu bo spet ušla kakšna njena fotka z golo ritjo. Kot zadnjič, ko sem še poslabšal situacijo z izjavo, da se mi zdi (fotka) dobro komponirana in da je vsaka lepša z leti.