Izbrisi

Človek, ki je ob koncu tega izbrisanega obdobja s svojimi spisi vneto poveličeval takratno komunistično vladavino in zato tudi prilezel visoko v politično piramido, je zdaj, ko je (spet) na oblasti, najbrž zato da bi podčrtal svoje zasluge za ustanovitev samostojne slovenske države, z verjetno zelenim flomastrom prečrtal pesnika in generala Rudolfa Maistra. Da bi bil njegov portret velikega vodje (SDS) videti večji, kot je, je s proslave dneva slovenske državnosti skupaj z rdečo zvezdo nagnal tudi tigrovce in partizane, na Kongresni trg pa "za vajo" klical Boga. Za povrh je isti scenarist z roko obrambnega ministra Aleša Hojsa prečrtal ime partizanskega poveljnika Franca Rozmana Staneta na eni od ljubljanskih vojašnic.

S takšnimi poskusi brisanja zgodovine bomo vsaj do trenutka, ko se bo vodja (SDS) umaknil iz politike, očitno morali živeti. Resnici na ljubo ta izbris za državo ne bo imel hujših posledic, kajti ko se bo SDS enkrat morala preseliti nazaj v opozicijo, se bo izbrisana zgodovina vrnila nazaj na svoje mesto. Bolj usodne posledice utegne za državo, natančneje za njeno blagajno, imeti neki drug izbris. Te dni je tudi z najvišjega evropskega sodišča, nad katerim je samo še modro nebo, prišla razsodba, da je bila več kot 25.000 pred dvajsetimi leti iz registra stalnega prebivalstva izbrisanim ljudem storjena krivica in grobo kršene človekove pravice. In da mora država te krivice popraviti. Tudi z odškodninami.

Gospodarski minister Radovan Žerjav je, še preden je sodbo prebral, začel javnost na veliko strašiti, da bodo te odškodnine velikanske. Premier Janša se je ovil v molk in izdavil le, da denarja zanje ni. Še vedno se najdejo tudi taki, ki hočejo ljudi celo prepričati, da so za vse krivi izbrisani sami. Toda če bi evropsko sodišče presojalo, kdo je kriv za izbris, bi v prvih vrstah sedeli takratni predsednik vlade Lojze Peterle, notranji minister Igor Bavčar in v ozadju obrambni minister Janez Janša, ki so izbris ukazali. Zraven njih pa še poslanci Demosa, ki so zanj dali formalnopravno podlago. Zdaj omenjeni povzročitelji sramotnega izbrisa sedijo v prvih vrstah veljakov na državni proslavi.

Zato tak sprenevedavi odziv iz vladnih kabinetov na razsodbo iz Strasbourga ne preseneča nikogar. Navsezadnje so stranke iz trdega jedra zdajšnje vladne koalicije, zlasti SDS, to, kar je pred več kot desetletjem razsodilo že naše ustavno sodišče, ves čas zanikale in naredile vse, da bi "administrativni umor" tisočev pometle po preprogo domoljubja. Zdaj je prišel račun. Mnogo večji, kot bi bil, če bi politika priznala "napako" in krivice, kolikor se je dalo, popravila. Čeprav je na krivičen izbris svoj pečat udarilo tudi evropsko sodišče za človekove pravice, se bo aktualna oblast spet skušala izmakniti temu, da direktive tega sodišča dosledno in v relativno kratkem času uresniči. Pri tem ji gre na roko dejstvo, da je država v globoki krizi, ki se med drugim kaže tudi v prazni državni blagajni. Tako bodo odškodnine verjetno postale žrtev varčevalnih ukrepov.

Zlasti izbris stoletne zgodovine, deloma pa tudi sodba evropskega sodišča v korist izbrisanih sta med strankami vladajoče koalicije vendarle nekoliko razširila razpoke, ki so bile vidne že ob njenem nastanku. Toda temelja te koalicije, to je zakona iz koristoljubja, to revidiranje zgodovine, ki ga diktatorsko uveljavlja SDS, še zdaleč ni načelo. Prvaki male koalicije DL, DeSUS, SLS in NSi so sicer, zato da bi pomirili ogorčenje volilcev, kolikor jim jih je še preostalo, po proslavi nekaj protestirali in se izgovarjali, da niso imeli časa prebrati njenega scenarija. Toda rumenega kartona, kaj šele rdečega, si Janši niso upali pokazati. Še več, šefa Državljanske liste in predsednika parlamenta Gregorja Viranta, ki je zgolj milo protestiral v slogu, ja, to res ni bilo najbolj primerno, so na spletnih straneh SDS takoj oklofutali, da je brezbožnež, ki ne hodi k maši.

Po političnih kuloarjih je sicer slišati, da je Janša Virantu zaradi predolgega jezika celo zagrozil z izgonom iz koalicije. Vodja SDS je res sposoben marsičesa, a da bi iz koalicije metal stranko, ki mu zagotavlja oblast, je vendarle malce prehuda. Če bi bilo to res, bi njegova vlada postala kratkotrajna manjšinska s samo 42 poslanci v parlamentu. Če pa je v tem namigu vsaj malo resnice, potem ima Janša v poslanski skupini DL vsaj tri do štiri poslance, ki bi v odločilnih trenutkih, denimo ob glasovanju o zaupnici, glasovali zanj. Poznavalci sicer pravijo, da to ne drži.

Bolj verjetno je, da bi Virantu ob takih zaušnicah iz SDS enkrat res prekipelo in bi on razdrl koalicijsko pogodbo. Toda to bi storil le, če bi imel v žepu trden dogovor z opozicijskima PS in SD ter (verjetno) z DeSUS, da skupaj sestavijo novo koalicijo, v kateri bi tako Virant kot Erjavec obdržala svoja vplivna položaja. Povedano drugače, oba prvaka omenjenih strank bi morala za morebiten izstop iz Janševega koalicijskega objema od morebitnih novih partnerjev dobiti trdno zagotovilo, da se politična kriza, ki bi z njunima izstopoma nastala, ne bo iztekla v predčasne volitve. Sodeč po raziskavah javnega mnenja bi namreč volilci na volitvah iz parlamenta ne izbrisali le DeSUS in Virantove državljanske liste, ampak verjetno tudi NSi in celo SLS.

Tega zagotovila jima ne Janković ne Lukšič seveda ne moreta dati. Zdajšnja vladna koalicija je tako kljub grožnji z izbrisom na volitvah obsojena končati mandat. Medtem pa jo bo še nekaj tisoč predvsem mladih in izobraženih "zbrisalo" iz države, ker se vlada namesto z njihovo perspektivo za boljše življenje ukvarja z brisanjem lastne zgodovine.