Zgolj s policisti ne bo šlo

Čeprav so tovrstne kriminalne skupine dobro organizirane in pri svojih poslih precej previdne, so slovenski policisti že večkrat uspešno posekali številne lovke organiziranega kriminala, ki je v zadnjih letih ob heroinu donosen posel našel tudi v trgovanju z južnoameriškim kokainom. Tokratne aretacije, ki bodo zgolj za kratek čas obglavile kriminalno podzemlje, so se zgodile skoraj natanko dve leti po do zdaj najodmevnejši akciji Balkanski bojevnik, v kateri so policisti prijeli tudi domnevnega vodjo slovenskih tihotapcev mamil Dragana Tošića. Še pred tem se je sloves najodmevnejše akcije držal razkrinkanja kriminalne združbe, popularno imenovane gorenjska heroinska naveza, ki je padla leta 1998.

A ne glede na uspešno delo policije si bodo morali odgovorni, torej tisti, ki določajo okvire družbenega življenja, počasi vendarle naliti čistega vina in se soočiti z očitno resnico, da prohibicija in represija na področju drog ne dajeta pravih rezultatov. Jasno namreč je, da nobena od uspešnih preiskovalnih akcij ne ustavi dobave mamil in da se vedno zelo hitro najdejo nove organizirane skupine, ki prevzamejo posle z drogo. Gre torej za preživet koncept, ki v veliki meri spodbuja prav nasprotne učinke od želenih, saj kvečjemu prispeva k nastajanju podobnih kriminalnih organizacij, kot so jih tokrat razbili slovenski policisti. V državah, ki so za narkozdružbe izjemnega pomena, je to še posebej očitno. Denimo v Mehiki, kjer delovanje kartelov že leta ogroža normalno življenje, saj je v boju z lovkami organiziranega kriminala umrlo na stotine ljudi, da o nedolžnih žrtvah obračunov med tolpami, ki jih štejejo v tisočih, sploh ne govorimo.

V večini drugih držav, prek katerih potekajo mamilarske poti, se s tako ekscesnimi situacijami praktično ne srečujejo. Narkozdružbe so pri doseganju svojih ciljev bolj previdne, delovanje je podtalno in dobro utečeno. Njihove nevidne lovke so razpredene povsod. Dokler jim poti ne presekajo predstavniki zakona, ki jim precej večje težave kot odkrivanje tovrstnih združb predstavlja dokazovanje njihovega početja pred sodišči, zato podobne preiskave običajno trajajo tudi nekaj let, zaposlujejo pa ogromno število ljudi in seveda terjajo velike finančne vložke.

Kljub vsemu naštetemu o kakšnem novem pristopu do problema mamil, ki bi nadomestil sedanji boj z mlini na veter, za zdaj ni slišati. Temeljni koncept boja proti trgovini z mamili tako še vedno sloni na represiji, torej na razbijanju narkokartelov, namesto da bi rešitve iskali drugje, denimo pri bolj zavzetem ozaveščanju mladine in širjenju socialnih programov, namenjenih odvisnikom, ali morda celo v neke vrste legalizaciji mamil, s čimer bi tovrstnim združbam odvzeli smisel delovanja. Kakšnega miselnega preskoka na tem področju doslej tudi pri nas še nismo doživeli, zato bomo lahko tudi v prihodnje spremljali novice o uspešnem boju proti takšnim in drugačnim kartelom. Vsi, ki si to želijo, pa si bodo lahko že dan po uspešni policijski akciji pri lokalnem dilerju še vedno brez težav nabavili kakšen gramček opojnega praška.