Janševi dela prosti dnevi

Toda premierjeva odsotnost v dneh, odločilnih za rebalans proračuna in verjetno tudi politično stabilnost države, je le še eden v vrsti politično-komunikacijskih diletantizmov, ki si jih je privoščila ta koalicija. Ne šele po formalnem ustoličenju, ampak že pred njim. Ni še tako daleč nazaj, da se ne bi spomnili, recimo, kako so prvaki bodoče koalicije v nasprotju z "zdravo pametjo" zagotavljali, da se bo dalo 800 milijonov evrov prihraniti brez rezov v plače uradnikov in javnih uslužbencev, navsezadnje pa še v koalicijsko pogodbo zapisali, da bodo plačna nesorazmerja odpravljena v skladu z že sprejetimi dogovori (nekateri socialni transferji oziroma ugodnosti ter politike, ki jih vlada zdaj namerava odpraviti ali omejiti, pa so v pogodbi omenjeni kot pomembne pridobitve).

Iz tega je dobesedno čez noč nastal predlog za počezno 15-odstotno znižanje plač, medtem ko se je na drugi strani geslo, da ne moremo zanamcem naprtiti dolgov za svoje "življenje preko zmožnosti", brezšivno prelevilo v varčevalni sveženj, ki levji delež jemlje taistim "našim otrokom". Otrokom, ne učiteljem in profesorjem, ki "predavajo štiri ure na teden".

Prav tako ni še tako dolgo, da se ne bi spomnili, kako je vlada pohitela s predlogom za znižanje davka na dobiček, o možnih dodatnih davčnih prilivih pa začela glasno razmišljati šele - in zdi se, da samo - zaradi zahtev sindikatov. In kot da je bilo včeraj, se spomnimo, kako so današnje koalicijske in donedavne opozicijske stranke v letih vlade Boruta Pahorja onemogočile sleherni resni poskus omejevanja "življenja preko zmožnosti", med drugim jemanja sladkorčkov, ki jih je pred volitvami leta 2008 delila prva Janševa vlada.

Zaradi vsega tega - in ne nemara zato, ker je Janša dobil mandatarstvo kot drugouvrščeni na volitvah - ima ta koalicija očiten in hud problem z legitimnostjo. Morda bolje rečeno, z zaupanjem. Zato se ji državljanov doslej ni posrečilo prepričati, da so njeni varčevalni predlogi premišljeni, da so reorganizacije ministrstev, državne uprave, agencij, zavodov itd. smotrne, da ukrepa z dolgoročnim oziroma razvojnim premislekom, da, skratka, po prvem ne bo potreben še drugi, tretji in kdove kateri varčevalni sveženj, pregovorne luči na koncu predora pa še vedno ne bo. Ali pa bo to kvečjemu žaromet prihajajočega vlaka.

Kakor ni mogoče trditi, da bi se zaradi Janševe prisotnosti sindikati in vlada včeraj v zadnjem hipu vendarle sporazumeli, kajpak ni mogoče vedeti, ali in koliko bi boljša vladna pogajalska in komunikacijska taktika omogočila dogovor o rebalansu brez demagoškega zapornega ognja z obeh strani že kakšen teden ali dva prej (in olajšala tudi kasnejša pogajanja o novem socialnem sporazumu). Gotovo pa je, da pomanjkanja zaupanja vlada ne bo nadomestila s postopkovnimi triki (kakršen je bil včerajšnji z "izločitvijo" normativov), sklicevanjem na Bruselj, kasandrskimi prerokbami morebitnega potopa zaradi referenduma in cepetavimi grožnjami v slogu: "Boste že videli, ko bo prišla prisilna uprava."