Priznam, mednje se sam nikoli nisem prišteval, prej nasprotno. V primerjavi s Slovenijo, za katero se mi še vedno zdi, da je (bila) evropska opcija zanjo edina, pa mi je Hrvaška vendarle delovala (in mi zdaj deluje še bolj) kot možen trojanski konj tedaj šele "izumljenega" BRIC-a (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska) ob trebuhu EU. Na eni strani Slavonija in Baranja, na drugi Dalmacija in Istra, vmes Plitvice, Krka in Paklenica so idealna kombinacija samozadostne oskrbe s hrano in magičnih turističnih prihodkov, s koncesijsko pospešeno izgradnjo infrastrukture od luk do cest, železnic in telekomunikacij ter s finančnimi storitvami in prostotrgovinskimi sporazumi pa lahko razvojne ambicije tudi geografsko okornega rogljiča poletijo v nebo. Niso mi ravno verjeli, četudi so se strinjali, da smo bili v rajnki nam državi komplementarni gospodarstvi ravno zato, ker je bilo slovensko izrazito izvozno, hrvaško pa usmerjeno navznoter in si nista bili konkurenčni. Ter da je bila ta "startna pozicija" tista, ki Sloveniji ni dopuščala niti drobnega razmisleka o tem, da bi se šla svojevrstno izpostavo prihajajočih globalnih gospodarskih igralcev na najbližjih sredozemskih vratih v Evropo, saj bi naletela na resne trgovinske ovire glavnih gospodarskih partneric. Hrvaški vsaj iz tega razloga ne bi škodil niti ducat takšnih izpostav, prej nasprotno...

Da je pravzaprav še sveža in s številnimi domačimi problemi obremenjena hrvaška vlada presenetljivo prekinila dveletno idilo v meddržavnih odnosih s Slovenijo, terja najprej racionalno oziroma koristnostno razlago. Ljubljana in Zagreb sta se pod bruseljskim drobnogledom zavezala, da se bosta izogibala enostranskim potezam pri spornih meddržavnih vprašanjih, spoštovala dogovore in pogodbe - ne samo v zvezi z mejo, tudi pri nasledstvu - ter skupaj zaživela v evropski zvezi. Tajni sklep Milanovićeve vlade iz sredine minulega meseca, da se vključi v sodni spor Privredne in Zagrebške banke proti NLB in zagrebški LB, četudi še nismo slišali prave razlage z banskih dvorov, krši omenjeno zavezo in je lahko razlog za odložitev slovenske ratifikacije hrvaškega pristopnega sporazuma z EU. In kakšno korist bi lahko imel Zagreb od tega?

Močno depresivna EU, še posebej njen evrski donedavna bleščeč gonilni del, ni več zvezda repatica, ki ji gre brez zadržka slediti, čeprav si v še bolj depresivnem položaju. Ji pa seveda ne gre kazati fige, še posebej ne, ko si tako rekoč že v njej. Racionalna razlaga hrvaškega pogrevanja spora z Ljubljansko banko tik pred odločilnim ratifikacijskim korakom bi torej bila, da se Zagrebu naenkrat ne mudi v Unijo in se ozira po alternativah, ker pa sam tega ne sme pokazati, stopi na rep Sloveniji, ki bo skoraj zagotovo zarenčala in ne samo zamijavkala. In zakaj se mu ne mudi? Morda to nehote pripoveduje Siniša Hajdaš Dončić, še novopečeni hrvaški minister za pomorstvo, promet in telekomunikacije, ki od Krka prek novega krškega mostu do obnove železnice Reka-Zagreb in gradnje tako imenovane nižinske železnice do Madžarske povsod vidi Kitajce, čeprav ne pozabi omeniti kohezijskih in strukturnih skladov EU, na katere pa očitno ne računa - verjamemo, da se je že seznanil z izkušnjami drugih novink pri trganju novcev iz Bruslja.

A bodimo resni in ne racionalni. Milanovićeva vlada zvečine ne deluje ravno premišljeno, ampak zmedeno. Pri kitajskih zgodbicah se na primer spušča celo v razprave, da projekti niso svojevrstna kopija transkanadske železnice s tisoči kitajskih prekernih delavcev, njen najbolj svež biser pa je bila okupacija Brača s pomočjo specialne policije zaradi "zagotavljanja normalnega stečajnega postopka" v tamkajšnjem Jadrankamenu. Zakaj bi bila na zaprti seji sprejeta odločitev, s katero izigrava nekaj dogovorov s Slovenijo, kaj bolj razumna. Le da trenutno ni jasno, ali jo kot nepremišljeno jemlje tudi slovenska vlada, ki za razliko od nekaterih naših medijev ni histerično reagirala, ali pa je vzrok za tokratno "medlost" Ljubljane zgolj podaljšan praznik pred napovedano polovično ukinitvijo.

Če sem pred leti z možnostjo posebnega položaja Hrvaške zgolj provociral, se zdaj vse bolj zdi, da postaja zrak v čakalnici Unije znosnejši kot v njej sami, kar lepo dokazuje Turčija, ki diha s polnimi pljuči, medtem ko se njena evropska soseska od Grčije prek Bolgarije do Romunije in še dlje naravnost duši. Ne verjamem, da na banskih dvorih tako razmišljajo, a je to pravzaprav njihov problem. Evropski in s tem slovenski interes je poskrbeti, da tega na Hrvaškem ne opazijo in se čim prej stopijo z Unijo, kajti za slednjo bi bilo v sedanjem precej jalovem obdobju kontraproduktivno, da s kakršnimkoli odlaganjem dogovorjenega vstopa Hrvaške izgubi še zadnji širitveni šarm in odpre prostor alternativnim zunanjim - tudi kitajskim - razvojnim ponudbam.

Toda čeprav nameni hrvaške vlade niso jasni, je kost za glodanje vendarle tu in jo kaže enkrat do konca obrati. Ne z rešitvijo problema deviznih varčevalcev, ki je ni na nobenem obzorju, ampak z ugotovitvijo, da je bila LB eden od štirih izvirnih grehov pri nastanku slovenske države, ki jih je prejšnji teden v obširnem intervjuju v Objektivu zamolčal France Bučar. Ne bom trdil, da namenoma, ker se je bolj osredotočil na pomanjkanje državne tradicije in z njim utemeljeval zdajšnje stranpoti ali kar fašizacijo Slovenije. Toda stvar je očitno preprostejša in je bil pri njej tudi Bučar zelo aktivno udeležen. Država je bila zasnovana na eklatantnih, v zakone prelitih prevarah - poleg znova aktualne LB še z Jazbinškovo stanovanjsko zakonodajo, certifikati in izbrisanimi - in po njih je bila vsaka naslednja, vključno z menedžerskimi prisvajanji podjetij in strankarskim podrejanjem inštitucij države, povsem normalno dejanje. Za neko resno nasprotno reminiscenco niti po dvajsetih letih nismo zreli, vsaj če sodimo po tistih medijih, ki so zavohali svežo kri spora s Hrvati tam, kjer se za zdaj niti politični mrhovinarji več ne pasejo. Če bo pri politikih tako ostalo, smo korak bliže resni obravnavi ob sestavljanju države storjenih napak in stara devizna kost niti ni samo nerodno padla iz omare.