Avtoriteta

Hannu Järvenpää ne sodi v to skupino. Vsaj tako se človeku zazdi, ko ga spremlja v medijih in se z njim eno uro pogovarja o hokeju, Sloveniji, Finski, pitju alkohola, življenjskih nazorih in še čem. Iskrivi Finec daje vtis uglajenega in razgledanega moža, ki sogovornika omreži z odprtostjo in sproščenostjo, obenem pa so zgodbe, ki jih pripoveduje, še zanimive. Je zgolj dober igralec ali iskren sogovornik? Težko se je otresti mnenja, da drži druga možnost.

V dveh letih in pol, kolikor jih je preživel v Ljubljani, je doživel tako uspehe kot neuspehe. V minuli sezoni je bil tvorec enega največjih dosežkov ljubljanskih hokejistov zadnjih let. A bolj kot rezultati je fascinantno, kako jih je dosegel. V Tivoli je s seboj prinesel novo, marsikomu nepoznano miselnost. Za poraze ni krivil poškodb in finančnih težav, izgovorov ni iskal pri zunanjih sovražnikih, ki jih marsikateri trener najlažje najde v medijih. Hokejistov ni nadiral, ampak se je z njimi pogovarjal ter jim prisluhnil, pa čeprav je zaradi tega včasih slišal kakšen očitek o pomanjkanju avtoritete.

A kaj avtoriteta sploh je? Je to strahospoštovanje, ki je bolj strah kot spoštovanje? Avtoritete, ki ima podlago zgolj v poziciji moči, si ni težko zagotoviti. Ta pristop je manj zahteven in večkrat bolj učinkovit, a ne zahteva takšne širine, razgledanosti in samozavesti kot bolj svobodomiseln način dela. Järvenpää se je odločil za slednjega. Že zaradi tega si zasluži aplavz. Ker je ob tem požel uspeh na ledu ter pridobil zaupanje in spoštovanje igralcev ter navijačev, pa naj bo ta še glasnejši.

Tudi Hannu Järvenpää je delal napake in jih bo še. Eno največjih je prav gotovo storil v Salzburgu, ko je Olimpija namerno izgubila. Za to potezo si ne zasluži pohval, kajti takrat je za dosego cilja storil preveč. Da mu je žal, je mogoče razbrati iz enega od odgovorov v intervjuju na naslednji strani. Tisti, ki priznajo napako, pa jim je menda pol oproščeno.