Pametna rešitev?

Zgornje besede je v začetku aprila izrekel novi-stari predsednik slovaške vlade Robert Fico, uradno socialni demokrat, dejansko pa "nacionalni socialist", nagnjen tudi k avtoritarnosti in paktiranju z ultranacionalisti. Na tem mestu ga omenjamo zgolj zato, ker simbolizira tektonske premike v današnji Evropi. Njegov vzpon nas uči, da so celo v državah, ki so se v začetku desetletja najbolj odprle tujemu kapitalu in liberalizirale trge, vedno bolj pozorni tudi na prosto po Janezu Janši enakomerno razporejanje bremen v času kriz.

"Načrtujemo dvig davka na kapitalske dobičke za velika podjetja za tri odstotne točke, uvedbo dodatnih razredov za ljudi z najvišjimi prihodki, dvig posebnega bančnega davka in nepremičninskih davkov za bogate. Fiskalna konsolidacija ne sme ogroziti življenjskega standarda revnih."

Tega slovenski premier, ki je nekoč za vzor postavljal prav Slovaško, očitno (še) ne ve. Če nam je Janša leta 2005 še ponujal program v obliki reform, četudi kot krinko za prevzemanje vzvodov vpliva, je sedem let kasneje v ideologijo očitno povzdignil kar varčevanje kot tako. Če bi moralo biti to v normalnem svetu le orodje za doseganje "višjih" ciljev, se zdi, da je zdaj cilj sam po sebi. Predvolilne obljube o podpiranju ustvarjalnih, izboljšanju konkurenčnosti in odpravi kreditnega krča je zamenjala vsebinsko precej bolj prazna retorika zategovanja pasu in "odpravljanja iluzij". Pri lovljenju vlaka, ki je vedno manj francoski in vse bolj nemški, so na stranski tir postavljena že razmišljanja o gospodarski rasti, kaj šele o socialnih posledicah uporabe novih motivacijskih tehnik na brezposelnih (zmanjšanje nadomestil) in povečanja življenjskih stroškov za mlade družine. Kot rešitev vseh težav nam politični mainstream prodaja "zlato pravilo", pri čemer po tednih razprav še ni znano, ali in katere obvode bo dopuščalo pri državnem zadolževanju.

Kako se je Janši, ki je še nekaj mesecev nazaj z vsemi orožji tolkel po reformah pokojninskega sistema in trga dela, dejansko čez noč uspelo preleviti v nekakšnega tehničnega mandatarja, ki vsake toliko časa zažuga s "strici" iz IMF in Bruslja? Za to zelo verjetno obstajata dva razloga. Prvi je psihološki - Janša je namreč vajeti oblasti prevzel po skoraj enoletnem "vakuumu", nastalem po začetku razpada hektične vlade Boruta Pahorja, ki so ga polnile alarmantne novice o razpadu območja evra, bankrotu Grčije in novem upadanju povpraševanja po Evropi. Želja po čvrsti roki oblasti, drugačni od "mehkega" Pahorja, mu je dala manevrski prostor za dramatični nastop, ki ga iz tedna v teden mojstrsko stopnjuje s skrbno odmerjenimi javnimi izjavami, novimi ugotovitvami o "stanju, ki je še slabše, kot smo mislili" in primerjavami z drugimi državami. S tem je Janševi vladi uspelo ubiti več muh na en mah. Razpravo o možnih poteh izhoda iz krize je dejansko zreducirala na referendumsko vprašanje o varčevanju, opozicijo in sindikate, ki "načelno varčevanju ne nasprotujejo", pa spravila v past, iz katere pravzaprav nimajo izhoda.

Prav opozicija je drugi razlog, ki Janši omogoča nositi masko rešitelja. V lastni idejni izpraznjenosti je pristala na igro, ki je na dolgi rok ne more dobiti. Zapleta se v protislovja: svari pred povečanjem neenakosti, a je obenem ne moti napovedano linearno rezanje plač, ki bo zatrlo "učinkovitejši" del javnega sektorja. Medtem ko v Evropi na veliko razpravljajo o tipih kapitalizma, ki jih bodo v prihodnjih letih (ne)hote izbrale države stare celine, ima domač(ijsk)a levica v precejšnji meri velike težave že s prepoznavanjem vzrokov za sistemsko globino krize v Sloveniji. S prsti še najraje pokaže na "(neo)liberalizem" in "globalni kapital", pri čemer pozablja, da je slednji Slovenijo potopil le posredno: prek (državnih) bank, ki so se v zlatih letih lastninjenja na veliko zadolževale v tujini in posojale milijarde evrov domačim kapitalskim omrežjem. Na piedestal postavlja Skandinavijo, kjer so že pred vrsto leti izpeljali reforme, ki se jih v Sloveniji z vsemi štirimi branimo.

Tudi zato ne preseneča, da je Janševi vladi na njenem terenu uspel še en taktični manever. "Napad" na javni sektor, ki je že sam po sebi - kaj šele po skoraj štirih letih krize v gospodarstvu in različno (ne)odpravljenih plačnih nesorazmerjih - lahka tarča, ji ni prinesel le priročnega "notranjega sovražnika", ampak mir na drugih frontah. Medtem ko so pogledi javnosti usmerjeni v pogajalsko mizo s sindikati, bodo lahko Janševi nemoteno zasedli položaje v državnih podjetjih.

Še pomembneje za vlado je, da se ji pri tem ne bo treba otepati drugih, precej bolj neprijetnih vprašanj. Kot na primer: v kakšnem stanju bo slovensko gospodarstvo dočakalo zdaj že zloglasni 800-milijonski prihranek v javnih financah? Se bo država, potem ko bo finančnim trgom dala "signal, da se politika vodi drugače", ponovno zadolžila za financiranje investicij? Jo bo to kasneje prisililo v nove reze v javni porabi? So bile torej napovedi finančnega ministra o dodatni obdavčitvi bogatejših le kost za sindikate v pogajanjih? In najpomembneje: ali Slovenijo, ki jo tepe tudi nizka dodana vrednost gospodarstva, čaka jobless recovery, gospodarsko okrevanje, ki ga ne bo spremljala rast zaposlenosti?

A zdi se, da odgovori vsaj za zdaj nikogar pretirano ne zanimajo. Ne predstavnikov gospodarstva, ki so pred volitvami državo pozivali k dodatnemu zadolževanju v višini milijarde evrov, zdaj pa v prvi vrsti vladi sporočajo, naj vztraja pri strogih varčevalnih ukrepih, ne sindikatov, ki so z desetletjem frontalnega branjenja Maginotove linije pravic soodgovorni za samoliberalizacijo trga dela prek kadrovskih agencij in rasti samozaposlitev. Dežela tisočerih interesnih in drugih vrtičkov medtem izgublja dragoceni čas. Namesto da bi skupaj s sanacijo javnih financ razmišljala o tem, kako lahko izkoristi ne tako ozek nabor svojih niš (zelene tehnologije, lesna industrija, ekološko kmetijstvo itd.) in z vlaganjem v izobraževalni sistem vzgoji generacije, ki se bodo bolje znašle v nepredvidljivosti 21. stoletja, je skoraj štiri leta po izbruhu krize šele dobro začela šteti "mrtve".

Na zgodovinski prelomnici se je tako odločila slepo zaupati le zdravilu, ki je imelo v drugih državah smrtonosne stranske učinke. To jo lahko ob pomanjkanju drugih "tablet" pahne v "sredozemski klub" gospodarsko omrtvičenih držav z rekordnimi stopnjami brezposelnosti, iz katerih možgani na veliko bežijo celo v njihove nekdanje kolonije. Je to res pametna rešitev?