V zasnovi Jake Ivanca prvi par akterjev vstopa in izstopa iz srednjeveškega viteškega oklepa, iz katerega beckettovsko gledajo le oči, prepadeno premražene pri Arni Hadžialjević in bolj streznjene pri Mihi Nemcu, izgubila sta se, za drugi par sta nevidna, to pa jima ne nadene vzroka ali namena, tudi sama se zdita invazivni spam, ki speljuje proč od bistva. Več možnosti za razvitje vlog ima par, zleknjen v tesno posteljo v središču odra, ki komunicira o vsem mogočem, tudi nebistvenem, o varanju, o definiciji zvestobe, vmesne prostore zapolni komika in tako naprej - računalniški spam, projiciran na ozadje odra, se tako razširi na spam vsakdanje komunikacije, ki poskuša v času 24 ur obnoviti svoj škripajoči odnos. Radoš Bolčina s pričesko potencialnega Elvisa navdušuje v izrazih in zvokih, Ana Facchini je kot bujna kopija Marilyn krotka konzumentka ljubezni - tudi ta koncept ljubezni je osamosvojen od nakazanega v tekstu. To zajame inačico ljubezenskega odnosa in "kulture bivanja" v dobi informacijske tehnologije in neutrudnega medijskega žlobudranja, nenehno začenjanje znova, ki v pogojih zasičenosti zmeraj znova spodleti (filmski posnetek uvaja dodatno plast apokaliptične stvarnosti v objemu drevoreda topolov). Nobena naplavina salonskih stoletij ne pomaga človeški komunikaciji. To Ivanc na koncu koncev zreducira na vprašanje, ali bo par v postelji spal skupaj in ali bo ukleščeni prvi par kdaj našel svoj smisel.

Kako uprizarjati spam dramo drugače kot z dobesednimi sredstvi, kako spama ne brati, ga s klikom izbrisati, se z njim ne ukvarjati? Ali imajo besede sploh še vrednost ali pa je vse množični nenaročeni, vsiljeni, nadležni spam? Dejansko vdira spam v predstavo brez prave vsiljivosti, nevpadljivo, kot grožnja, ki skoraj ne obstaja (režiserju asistirata Nejc Saje in Jasmin Talundžić, kostumografka je Ana Matijević). Bolj kot o vsebini teksta se zdi smiselno razpravljati o plastenju in mreženju odrske podobe. Mik besedila je, da pušča vrsto pomenov nedorečenih, tokratni uprizoritelji iščejo pot skozenj tudi z baterijo Njega1, in tudi "opombe" niso v funkciji didaskalij zato, da bi se jih bralo po črki. Ivanc ne obvozi omogočene svobode, a na koncu koncev reproducira besedilo, ki ga poganja določena disperzna sprijaznjenost z iracionalnim, v precej klišejsko sliko "delirija v dvoje".

Režiserjeva gledališka izkušnja ne pripada duhovnemu krogu PreGleja in to bi znalo biti prednost za predstavo. Vendar ekipa - dramaturginja je Martina Mrhar, lektor Srečko Fišer, avtorja glasbe Sašo Kalan in Davor Herceg - do predloge vzpostavlja ambivalenten odnos in tudi predstava seže do naslovnika čez odrsko rampo težje. Ena od bolj obetavnih možnosti iztekajoče se novogoriške sezone sicer najde stik z besedilom, vendar bi postavitev za manj linearen učinek terjala "več". Zdi pa se, da se Ivanc z užitkom gledalca ne ubada; navsezadnje bi bilo to sprto tudi z idejo teksta.