Mestna občina je ribnik uredila leta 1880 in ga izročila nemškemu drsalnemu društvu ter mu dovolila zgraditi paviljone za drsalce in gledalce ter čolnarno. Leta 1906 je občina ribnik prevzela v lastno upravljanje in do prve svetovne vojne omogočila organizirano drsanje in čolnarjenje. Objekt garderobe, ki še stoji, je služil različnim namenom - tu je imel atelje tudi kipar Ivan Zajec, v objekt se je naselila gostilnica, ki je s presledki delovala še po drugi svetovni vojni. Na območju ribnika je leta 1894 mestna občina ustanovila tudi drevesnico za oskrbo in urejanje zelenih površin v mestu. Vodil jo je češki vrtnar Vaclav Hejnic, ki je leta 1926 po svojih načrtih uredil tudi parkovne površine ob ribniku. Leta 1941 je površine ob ribniku preuredil arhitekt Boris Kobe, ki je znotraj krožne zasnove ustvaril otroško igrišče z oblikovno navezavo na ribnik kot osrednjo krajinsko prvino.

V novi državi je župan Jože Strgar v sodelovanju s spomeniško službo leta 1993 razpisal natečaj za ureditev ribnika z okolico. Pogoji spomeniške službe so bili: ohranitev ribnika, osnovne Kobetove zasnove ter rekonstrukcija rastlinjaka in čolnarne (garderobe). Zmagovalni elaborat krajinskih arhitektov Dušana Ogrina in Davorja Gazvode ter arhitekta Aleša Vodopivca je upošteval osnovne zahteve spomeniškega varstva ter parkovno zasnovo avtorsko nadgradil z ureditvijo obvodnih površin ob ribniku in rastlinjaku. Odlok iz leta 1984 o razglasitvi Tivolija, Rožnika in Šišenskega hriba za naravno znamenitost je klasični del Tivolija razglasil za spomenik oblikovane narave.

In dalje... Objekt na sedlu v osrčju Rožnika je pred stotimi leti (v času konjske vprege) zgradil podpolkovnik Teodor Drenik za gostilnico, ki sicer ni nikoli obratovala, pač pa sta objekt in območje kasneje služila vojski, policiji, komunali in socialnim stanovanjem; območje je tako dobilo ime Drenikov vrh. Po prvi svetovni vojni je mestna občina odkupila, speljala in razširila ter uredila sprehajalne poti na Rožniku, za kar so ji bili ljubljanski prebivalci še kako hvaležni. Leta 1998 so po denacionalizacijskem postopku dobili Drenikovi dediči območje nazaj in ga prodali...

Tudi sam se še dobro spominjam starega slokega gospoda Drenika v zelenem hubertusu, ki je prihajal k nam na obisk okoli leta 1950 in še prej z dvema prijaznima psičkoma dakloma. Seveda peš po ustaljenih tivolskih sprehajalnih poteh.

Revitalizacija in renaturalizacija predstavljata dvoje sodobnih spomeniškovarstvenih načel; prvo predvsem za kulturno, drugo pa za naravno dediščino, seveda z namenom, da obema omogočita "povratek" iz zgodovinsko utemeljenih prvin oziroma naravnih danosti v funkcijo, ki ustreza današnjemu času. Do tod vse lepo in prav. Dogajanja po letu 1998 na Drenikovem griču oziroma prav sedaj glede tivolskega ribnika pa so, milo rečeno, več kot samo skregana z omenjenimi načeli.

Dušan Keber je v svoji kolumni Na kljuki je moja kri (Dnevnikov Objektiv, 2. aprila 2011) sodobne afere sijajno razvrstil v štiri kategorije - seveda tudi tajkunsko samopaštvo in sprenevedanje - vse do končnih neizbežnih finančnih posledic, medtem ko ostajajo glavni krivci prejkoslej brez "zaslužnega" sodnega "poplačila".

Kam bi uvrstili primer novega (od leta 1998) lastnika objekta na Drenikovem griču ter 55.000 kvadratnih metrov parka in gozda, ki so del zaščitenega krajinskega parka? Kajti kakšni so pravi nameni nekoga, ki kupi tako zaščiten prostor in ki je uvodoma opozorjen, da naj na njem ne bi bilo mogoče urediti dovoznih poti, zaprosi pa za dovoljenje za gradnjo objekta s 6 do 12 stanovanji kot nadomestno gradnjo, potem ko do danes, se pravi v trinajstih letih, ni vložil ničesar v vzdrževanje prvotnega objekta? Vsa čast sedanjemu županu Jankoviću, ki ponuja temu novemu lastniku odkup celotnega območja (zaradi napake mestne občine, ki leta 1999 ob denacionalizaciji ni uveljavila predkupne pravice!), seveda pa ne po nemogoči odkupni ceni, ki jo podjetnik Jože Drofenik kot lastnik "ene najboljših parcel v Ljubljani" (kot sam javno ugotavlja) postavlja danes! Sicer se govori, da je ob najemu posojila 1,700.000 evrov Drofenik kot hipoteko zastavil prav to območje.

Preostaja torej edino še januarski apel spomeniške službe na mestno politično in strokovno javnost, da po vseh dolgoletnih zapletih, v katerih sta se znašla tudi ministrstvo za okolje s svojo agencijo za okolje, postavi ogledalo, ki ne laže, o tej izkrivljeni moralni družbeni podobi. Kaj res ni mogoče preprečiti zlonamernega kapitalskega vložka, ki je imel že na samem začetku jasno predvidljiv namen - dobičkarski posel na račun vseh nas!

Kar pa se tiče problematike tivolskega ribnika: ali je res nujno, da se zaradi tako imenovanega izravnalnega ukrepa, vezanega na odstranitev rdečelistne bukve ob Operi, vrši revitalizacija ribnika? Namesto vzpostavitve prvotnega stanja, to je, da ostane Ljubljančanom že stotridesetletna značilnost parkovne vodne površine, ki je zasidrana v zgodovinskem spominu doživljanja in opazovanja zrcalne vodne gladine z odsevi obdajajočih jo dreves, predvideva novi načrt zavoda za varstvo okolja zmanjšanje površine ribnika za tretjino - zaradi zasaditve trstičja na enem od obrežij. Tudi ta poseg je v nasprotju z odlokom prav zaradi "zapiranja značilnih pogledov in rušenja krajinskih prvin"! Veljalo bi raje sproti vzdrževati in čistiti ribnik ter ga tako ohranjati v prvotni obliki.