Je sploh še kaj dodati?

Avtorjevo poznavanje načina, kako povprečen Evropejec razume ameriško zgodbo, večinoma prek izkušnje gledalca, kot potrošnik popularne (kot bančna kartica gladke in ekspresno rabne) kulture, je osnovna platforma, na kateri stoji American Express. Med razstavljenimi najdemo fotografije, prežete s tipično ameriško simboliko: cestne krajine, posejane z lučmi avtomobilov pred silhuetami nebotičnikov. Te so brez izjeme razostrene in kljub svoji tehnični "majavosti" pomenijo oporne točke razstavljeni zgodbi. Razumemo jih lahko kot afirmacijo mita o površnem, ekspresnem, mimobežnem vsakdanu "ameriškega načina". Tehnično ostre in kompozicijsko nevtralne fotografije (snapshoti) pa ponujajo na deskriptivni ravni klišejske socialne podobe (v papir povite steklenice, pometači, motivika podzemnih železnic), vendar prav ti socialni fragmenti služijo kot oster del zgodbe, kot njen vrh in bistvo. Razstava v celoti razgrajuje mit o nenehnem spreminjanju - v smeri višje, dlje, hitreje - in napredku s podobami stalnosti, ki so vzete iz najbolj trdovratnega in nespremenljivega polja družbe, socialnega. Projekt je tako komentar k posplošenemu pogledu na ameriški način življenja in "kontraizjava" o mitu samem.

Fotografije zaznamuje zanimiv preplet ustvarjalnih modusov, zgodbo pa izmenično gradijo socialni, ekspresivni, tudi melanholični (v žlahtnem, izvornem pomenu besede) pristopi. Z naslovom razstave American Express avtor konotira dvoje - finančnokrizni kontekst, ter če izberemo dobesedno branje naslova, sodoben, ekspresni način življenja. Je mogoče razstavljene podobe razumeti zgolj kot embleme, vizualne reprezentante tiste ekonomske krize, za katero vemo, da je vsaj toliko umišljena kot realna, vsaj toliko nadzirana in vodena kot grozeča in nepredvidljiva? Prav nasprotno. Podobe z ničemer ne prikazujejo realnosti zadnjega leta ali dveh v ekonomskem smislu (menda) turbulentnih let. Pripadajo širšemu časovnemu kontekstu (konkretno se ozira v čas nazaj s fotografijami starih filmskih plakatov in dotrajanih avtomobilov), s čimer dodatno kažejo k stalnim in časovno trpežnim strukturam iz socialnih dimenzij. Iz teh trenutna ekonomska realnost nenazadnje izvira in tu je tista točka, na kateri je Štravs prepričljivo aktualen.

American Express je zato izjava o stvarnosti, ki ni instantna, čeprav se jo trudijo predstavniki ekonomskih elit tako prikazati, pač pa strukturna, pojasnljiva, vzročno-posledična, na neki ravni tudi očitna. Fotografiran verz na strganem plakatu "What else is there to say?" zato ni le igra svetlobe in senc. Po ironični in moralno lagodni drži pri portretnih in modnih projektih, vzdrži Štravs tokrat družbeni angažma, fotografije pa glede na prejšnje avtorjevo delo naboj več kot le ohranjajo tudi na estetski ravni. Eno od presenečenj razstave je katalog velikega formata, kjer se ironično pozabava s postavitvijo najbolj monolitnega in linearnega motiva - ameriške zastave nad Manhattnom, ki jo "zabije" v sredo kataloga.