Predstavljajte si, da vam šef naroči, da neko delo opravite »zelo hitro« ali »zelo nujno«. Uslužno prikimate. Nato se lotite dela. Da ste delo opravili, šefu sporočite čez pet mesecev. Ob tem mu pojasnite, da je vaš delovnik dolg samo osem ur, da imate prenizko plačo, zaradi česar ne morete kvalitetno porabiti 50 dni letnega dopusta, in da zato popoldne delate pri zasebniku. Kar je, dodate, v liberalni ekonomiji vaša sveta pravica.
Dobra šala, kajne? Vsak »normalen« šef – tako je vsaj pri nas v zasebnem sektorju – bi vas poklical na zagovor. Če bi se samo pogovoril z vami, ste jo dobro odnesli.
Govorim seveda o čakalnih dobah v zdravstvu. Devetindvajsetega septembra letos je po podatkih NIJZ na prvi pregled čakalo 254.537 prebivalcev Slovenije, od tega 120.343 predolgo, je pred dnevi poročala Dnevnikova novinarka Nina Knavs. Na primer: na preiskavo srca in velikih žil, gre za diagnostični postopek MRA, bolniki z napotnico »zelo hitro« čakajo skoraj pet mesecev, na operacijo torakalne anevrizme z napotnico »zelo nujno« pa več kot deset mesecev. Ob tem je dobro vedeti, da imajo anevrizme neljubo značilnost: lahko počijo. Bolnik potem ne potrebuje več operacije.
Na Onkološkem inštitutu, kjer je čas praviloma pomemben dejavnik, zagotavljajo, da za prve, kontrolne in konziliarne preglede ni nedopustnih čakalnih dob, za nadaljnje preglede pa da so čakalne dobe »primerne«, kar koli že to pomeni. Ampak kako za vraga boš pravočasno prispel v prave roke na inštitutu, če moraš na preprosto raziskavo, recimo ultrazvok, ki odkrije, zakaj sploh moraš na Onkološkega, čakati več mesecev? V primeru kajpak, če si eden od nesrečnikov, ki so zaradi svojih dohodkov obsojeni – kako zelo ustrezna beseda – na javni zdravstveni sistem.
V ponedeljek je v tem smislu potekala precej cinična zdravstvena akcija s humanitarnim naslovom: Dan odprtih vrat zobozdravniških ordinacij. Lepo, toda v sodelujočih ordinacijah so pacientom brez osebnih zobozdravnikov omogočili zgolj »posvet o njihovem ustnem zdravju in težavah«. Niso jim torej ponudili nobene brezplačne storitve ali jih naročili nanje, razen v primeru, če je katera od ordinacij po kakšnem čudežu še sprejemala nove paciente v okviru javnega zdravstvenega sistema. Sicer pa je bil tako ali tako glavni namen akcije – po besedah predsednika odbora za zobozdravstvo pri zdravniški zbornici – »pokazati, da so zobozdravniki pomemben partner tako za ustno kot sistemsko zdravje«. Ni dvoma, da so, a naše ustno in sistemsko zdravje je odvisno od dostopa do strokovnjaka, ki bo zanj poskrbel. V Sloveniji pa brez osebnega zdravnika ali zobozdravnika živi več kot 100.000 ljudi. Me prav zanima, kakšen nasvet so obiskovalci še dobili na dnevu odprtih vrat. Številko zasebne ordinacije Zobne sanje? Ne gre za cinizem ali metaforo – ordinacija s takšnim imenom prav zares obstaja.
Absurd, ki se ga komaj še zavedamo, je, da čakalne dobe na podlagi vedno novih ekspertiz »skrajšujemo« že leta. In vendar je vsakemu s končano osnovno šolo jasno, za kaj gre. Če zmoreš piškavih 14, ali 26, ali 42 evrov na mesec, prideš do specialista ali preiskave v desetih, sedmih, petih … dneh. Zavarovalnice, ki nas naskakujejo s ponudbami za programe zdravstvene asistence, kot se v zavarovalniškem novoreku imenujejo programi za preskakovanje čakalnih vrst, se množijo kot zajci na polju korenčka. Jasno pa je, da lahko zavarovalnice strokovnjake za to ali ono zdravstveno storitev iščejo le v kadrovskem bazenu javnega zdravstva, ki je zaradi mnogih razlogov, med drugim nerazumno trdega omejevanja vpisa na medicinsko fakulteto v preteklosti, že tako ali tako preplitev.
Ampak ali to nasilje nad ljudmi, ki ga občutijo zlasti tisti z dna socialne lestvice, sploh zanima gospe in gospode v belem? Tiste gospe in gospode, ki so pred dnevi odmevno opozorili na nasilje pacientov nad zdravniki? Kot posameznike prav gotovo: vsi poznamo zdravnike, ki izgorevajo za svoje bolnike. In vendar ni videti, da bi sindikalne predstavnike teh istih zdravnikov stiske prebivalstva kaj prida zanimale. Za dosego svojega cilja – povišanje v povprečju zelo spodobnih plač – so se pripravljeni politično udinjati, frizirati podatke in groziti s stavko sredi ene najhujših kriz zadnjih desetletij.
Ministrstvo za javno upravo je v nedavni analizi plač v javnem sektorju za leto 2021 ugotovilo, da je povprečna mesečna bruto plača zdravnikov in zobozdravnikov znašala 4672 evrov; vanjo so všteli vse dodatke. Po izračunih Fidesa je omenjeni znesek za četrtino nižji; nekaterih izplačil, ki zdravnikom dvigujejo plače, pač ni upošteval. Tako preprosto je to. Kot je preprosto zamolčati, da so covidne dodatke dobivali tudi tisti, ki niso imeli opraviti s covidnimi bolniki, ali, na primer, da ljudi po možganski kapi mirno pošljejo z urgence domov, če nimajo pri roki proste postelje zanje … Štango je Fidesu obojeročno držala Janševa vlada in drži jim jo Golobova – s pristajanjem na visoke zahteve, vključno z odprtjem plačnega stropa, ne da bi ob tem dosegla zagotovilo, ki bi zadevalo količino in vsebino dela zdravnikov v javnem sektorju.
Prihodnji mesec bom morda obiskala svoje šefe. Predlagala jim bom,
da mi plačo povišajo za kakšnega jurja, saj je enaka že 20 let, v zameno za povišico pa bi se lahko leta 2024 pogovarjali o tem, kaj za svojo
plačo dejansko naredim in ali bom naročene članke spisala v nekaj dneh ali nekaj mesecih.
