No, pa so kmečki protesti – podobno kot gnojevka, ki v teh dneh hvaležno sprejema vsako napoved dežja, da lahko po zimski abstinenci znova bruhne iz rezervoarjev na plan – obviseli v zraku (tokrat so sicer odpovedani, ja, ja, ampak do kdaj?). Zrak je težak in nasičen in vsak naslednji vdih je lahko napoved nečesa pekočega v pljučih. Še sreča, da imamo naravo. Pomlad se je odločila, da se bo požvižgala na vse, in v naostreno vzdušje vseh proti vsem pošilja svoje dišeče, skorajda kičaste rožne pozdrave. Nekdo je sporočil, da je na sončno nedeljo slišal žerjave, in na zgodnji marelici, ki se je opogumila in razprla cvet, že vihravo brenčijo čmrljice in čebele.
Kmečki protesti so v zraku in v tem ni nič tolažilnega. Se spomnite tistih starih dobrih gasilskih veselic, ko so se v nekem trenutku vse luči in vse oči uprle v sredino majhnega vaškega šolskega igrišča, tistega asfaltiranega za košarko in mali nogomet, nekdo je na tla položil rdečo črto, znak, in nekdo drug na prizorišče pritovoril neskončno težko pleteno vrv. Potem so se razporedili: ena ekipa na levo, ena na desno stran, z močnimi rokami so zagrabili vrv v maniri pravljice o debeli repi, ki jo je treba izruti iz zemlje, uprli noge v tla ter nagnili trup in napeli mišice v pozor. Na vrv so privezali belo zastavico in pravila so bila jasna, pravila močnejšega. Potegniti je treba k sebi, zase, horuk, in nasprotno stran pomesti po tleh, po možnosti z odrgninami na riti in osramočenostjo v očeh.
Kolikokrat smo mi, otroci, obsedeli v občinstvu in nemočno zrli v dve ekipi bolj ali manj čokatih, mesnatih, bikovskih kreatur napihnjenih lic in izbočenih oči, nepremakljivih v svoji kolosalni pojavnosti, ki so vlekle tisto vrv vsaka na svojo stran, ne da bi se vrv kamor koli premaknila. Bilo je kot neskončni trenutek časa, ki se je odrekel svoji utečeni lastnosti, da gre – ne glede na vse – vselej nemoteno, zmerno in enakomerno naprej, pač pa se je tudi on, čas v svoji najčistejši obliki, zapičil v tisto bedno rdečo črto in čakal, da se končno najde kdo, ki bo dovolj odločen, skupnostno enoten in močan, da ga z golimi rokami prestavi na pravo, zasluženo mesto, tja, kamor spada.
Pet pred dvanajsto. Pet po dvanajsti. Vleka vrvi in ura, ki tiktaka. »Potegnili smo jih kot male mačke!«
Kolikokrat smo mi, otroci, po strahotnem šovu razkazovanja moči obsedeli na kakšni skriti klopci razsvetljenega igrišča in nemočno zrli v iztrošene tekmovalce, ki so pozno po polnoči, ko je bilo že zdavnaj vse odločeno, v kakšnem dobro zalitem kotu ob šanku slačili svoje prešvicane majice in preklinjali vsakogar, ki je prišel mimo, in vse, kar jim je lahko padlo na pamet. Jasno: za poraz nikoli niso bili krivi dejanski tekmovalci, ampak zunanje okoliščine, ki so se zmeraj zarotile ravno proti najboljšim, najbolj poštenim in najbolje pripravljenim.
Kamenček, ki se je nekomu prikradel v teniske, komar, ki je nekoga pičil v veko, nepravični sodnik, ki je zažvižgal konec, čeprav je zastavica zelo neodločno cakala v zmagovalno smer, sploh še ni bila zares čez določeno črto, ko je oni podkupljenec že piskal, že mahal, seveda se je ekipa poražencev v takšnem vzdušju zmedla in pozabila na svoj lastni interes, nekdo je v zmedi prav nalahno popustil prijem, nekdo drug je čisto malo klecnil v kolenih, nekdo je prav v tistem trenutku pomislil, da ga pravzaprav lulat, zvilo ga je v mehurju in potem še v želodcu in potem se je zgodilo kar samo od sebe, vrv je zletela in odletela iz rok in, glej, kakšen absurd: najbolj brutalno so po tleh popadali zmagovalci!
Se še spomnite, otroci, kako smo kdaj na tisti skriti klopci razsvetljenega vaškega igrišča (skriti, kajti drugače bi nas starši opazili in v žlahtni maniri hierarhije brez možnosti ugovora poslali domov in spat – takrat smo otroci na vaseh tudi sredi noči hodili sami, brez spremstva, po popolnoma neosvetljenih cestah od veselice do doma – zdi se svetlobna leta daleč, pa vendar je bilo še predvčerajšnjim) tuhtali, da smo najbrž res še premajhni, da bi lahko razumeli krasni odrasli svet.
Ker: kako se lahko zmagovalci hvalisajo, da so poražence potegnili kot male mačke, če so potem ravno oni tako krvavo popadali na rit, da so sosedovega Štefa morali odpeljati na urgenco in je še sedem tednov ostal na bolniški zaradi nalomljene trtice in nepredstavljivih bolečin (tulil je kot mačka, ki se goni)? Kako lahko rečeš, da si zmagal, če imaš po stegnih odprte rane, tiste, ki se jim reče ožganine in za katere mi, otroci, ki smo na asfaltu neštetokrat padli z biciklom, še predobro vemo, da v pekočini in dolžini okrevanja prekašajo vse druge? Ni hujšega od odprte odrgnine z asfalta, resnično ni hujšega od udarca v trtico, v repek, ki nam je ostal od prednikov, davnih živali …
Kmečki protesti so v zraku in v tem ni nič tolažilnega. Berem zahteve, nad katerimi priključeni tekmovalci vlečejo vrv, in ne morem si pomagati, da ne bi pomislila, kako bomo kmalu, ko bo že zdavnaj prepozno, prav vsi, tudi mi, nemočno opazujoči otroci, končali na riti, v bolečinah.
Še sreča, ja, da imamo naravo, ki nas obdarja s cvetjem. Dokler jo pač še imamo.
