Poletje je čas sproščenosti in priložnost, da številne vsakodnevne obveznosti odložimo na stran ter si dovolimo malce predaha. Poletje je čas za lahkotnejše pogovore. Ste za kratko vročo poletno zgodbo? Izvolite.
Dvajset in trideset minut. Letalo je s petinštiridesetminutno zamudo pristalo na münchenskem letališču. Po vstopu v letališko zgradbo smo zasopli vprašujoče zrli na ekran s podatki o odhodih letal. Olajšanje. Naš nadaljnji let je na srečo zamujal. Hodniki letališč so pogosto neskončno dolgi, zato smo se ponovno pognali v dir in že smo stali v vrsti za vkrcanje na letalo. Le še kontrola osebnih dokumentov in vozovnic, nekaj prijaznih pozdravov in nasmehov ter kovčke v prtljažne predale nad sedeži … Zadovoljni, da se je kljub vsemu izšlo, smo čakali na vzlet.
»Dragi potniki, obveščamo vas, da ja nocojšnji let odpovedan. Zaradi zamude in povratnega leta bi kršili zakon o dovoljenem neprekinjenem delovnem času. Prosimo, da zapustite letalo. Nadaljnje informacije boste prejeli v letališki zgradbi. Opravičujemo se vam in vas prosimo za razumevanje,« je sporočil kapitan. Zavladala je tišina razočaranja.
Letališka uslužbenka nas je, otopele in vdane v usodo, usmerila proti informacijskim okencem. Ponovo smo se znašli v vrsti in čakali, čakali. Iz odrevenelosti me je predramilo vprašanje: »Bomo čakali kot ovce ali bomo poskrbeli za prenočišče?« Spodbuda je bila silovita, verižna reakcija se je hipoma odvila in pretvorila mojo otopelost v agregatno stanje brezkompromisnega ukrepanja. Izstopil sem iz vrste in se odločno, mimo vseh čakajočih, sprehodil na začetek kolone. Tu so varnostniki čakajočim onemogočali dostop do informacijskih okenc. Nisem se menil zanje, nadaljeval sem svojo pot.
Sredi avle se je pred mano, ne vem, od kod se je vzela, pojavila moška figura. Stal je široko razkoračen, vzravnano, s prekrižanimi rokami na prsih.
»Od tu naprej ne boste naredili niti koraka.«
»Razumem, a vedite, da od tu tudi nazaj ne bom naredil niti koraka. Odpovedan let je vaša napaka. Želim izvedeti, kje je naš taksi in kje je naš hotel,« sem dvignil glavo, da sem lahko ujel njegov pogled dvajset centimetrov višje.
Mantranje »kje je naš taksi, kje je naš hotel« je bilo miselno povsem preprosto, zato sem imel veliko časa za natančno opazovanje njegovih oči. Ne, res ne vem, kakšne barve oči je imel, pa saj zmenek ni bil ljubezenski. Vem pa, da je njegov pogled razkrival negotovost, ki je iz minute v minuto naraščala in se mešala z nestrpnostjo. Odločenost, da ne bom popustil, in zavedanje, da je pravica na moji strani, sta v globini njegovega pogleda porajala nemoč in zavedanje grotesknosti situacije.
Škripanje gumijastih škornjev je za hip preusmerilo mojo pozornost. Deset vojakov z varnostnimi jopiči in z brzostrelko na prsih se je strateško razporedilo po prostoru. Pogled sem ponovno usmeril predse. Osebe odtunaprejnebostenaredilinitikoraka ni bilo več. Oseba kjejenaštaksiinkjejenašhotel je imela prosto pot. Naslednji hip sem bil že pri informacijskem okencu.
»Oprostite, kje je naš taksi in kje je naš hotel?« sem ponovno odločno ponovil, tokrat gospe za računalnikom.
»Joj, vsi hoteli so zasedeni, domov moram, žal mi je, moj delovni čas je že potekel, moje kolegice so že odšle,« je vrelo iz njenih ust.
»Razumem, mene pa zanima, kje sta naš taksi in naš hotel.«
Njeno nelagodje se je izražalo z vse bolj kaotičnim gibanjem – kot da bi jo navodila nadrejenih vlekla meter nazaj, stran od računalnika, njena vest pa jo je znova in znova potiskala ponovno k računalniku. Zmagala je vest. Kar stoje je začela pritiskati po tipkovnici računalnika.
»Joj, kaj naj naredim, sploh ne vem, kako naj vas porazdelim po sobah,« je tiho zastokala.
»Kakor koli, za nas bo vse prav.« Sočutje je bila edina logična posledica srečanja dveh stisk.
»Izvolite, kuponi za taksi in hotel,« je skoraj zašepetala. »Pa nikomur ne povejte.«
Sedem in trideset minut. Zajtrk je bil slasten.
Nikoli nisem razmišljal o vrstah, pa čeprav sem imel veliko priložnosti za razmislek. Poznamo dvoje vrst. Vrste kot civilizacijska norma so posledica družbenih spoznanj, da je naše življenje z vrstami udobnejše in varnejše (zaradi nekontroliranega gibanja množice bi se pogosto poškodovali). Vrste, namenjene kontroli in nadzoru, pa so vrste, v katere smo prisiljeni, njihov cilj je odvzem naših pravic. Vse vrste so navzven enake. Občutek, da so nas v vrsto prisilili, naj bo opozorilo, da stojimo v vrsti, iz katere moramo izstopiti. Moč ljudi, ki vrste nadzirajo, je pogojena z našim uboganjem. Razorožimo jih lahko s preprostim srečanjem na štiri oči. Iz bližine bodo jasneje videli, da smo vsi ljudje, da se vlogi jaz in ti lahko že jutri zamenjata. Ljudje, ki segajo po naših pravicah, so reveži, nespoštljivi so do naših prednikov, ki so pravice izbojevali tudi za nas.
Dvajset centimetrov. Iz oči v oči. Moj pogled je razkrival umirjenost, odločnost in nepopustljivost, njegov pogled je izražal nemir, negotovost in nemoč. Seksi.
