Levičarstvo je spet simpatičen svetovni nazor. Politična praksa, ki iz njega izhaja, pa na smrt zabavna. Levičarji so ljudje z jasno izraženimi vrednotami. Kako prepoznati levičarja? Odlikuje ga strog odnos do čiste leve usmerjenosti in razumevanja najhujših ovir za napredek. V vseh okoliščinah zna natančno definirati razrednega sovražnika.
»V vsaki pravi revoluciji se najprej postavi pred zid socialne demokrate,« je že dober znak solidnega svetovnega nazora. Odgovor socialnih demokratov je prav tako jasen in odločen. »Pravi levičarji smo mi. Za takšne, kot ste vi, je Tito imel Goli otok.« Mlajšim generacijam je morda treba pojasniti, da je bil Goli otok ekskluzivno taborišče za prevzgojo, kamor so med letoma 1946 in 1956 zapirali člane komunistične partije Jugoslavije. Če nisi imel partijske izkaznice, nisi imel pravice biti zaprt na Golem otoku. To je bil elitni zapor za idejne razlike. Propaganda pravi, da so bili tam zaprti samo komunisti. Čista laž. Svoj zapor so imele tudi komunistke. Najprej na Svetem Grgurju, potem na Golem otoku. Enakopravnost spolov je ena najbolj trdnih levih vrednot. V zapor gredo vsi. Komunisti najprej.
Ko gredo levičarji na morje, pa danes švignejo mimo Golega otoka naprej na Hvar in zagotavljajo, da oni niso komunisti, ampak del demokratičnega političnega gibanja in pripravljeni igrati po pravilih reprezentativne liberalne demokracije. Ljudem s trdnimi idejnimi stališči ob tem odleti pokrovka. Če njim rečeš levičar, so užaljeni.
»Jaz nisem noben usrani levičar, jaz sem komunist,« udarijo nazaj. Nevednež se bo vprašal, v čem je razlika. »Levičarja določa ideologija, komunista pa številka njegove partijske izkaznice.« Odgovor je še prav posebej pravilen, če je številka izkaznice ena, izdana je bila tudi samo ena izkaznica, partije pa ni videti nikjer.
Levica je politični sistem drobnih razlik, v katerem nihče ne govori z nikomer. S fašisti lahko sklenejo dogovor, z drugimi levičarji nikoli. Skupno govorico najdejo le, če je treba onemogočiti anarhiste in druge dekadentne antisistemske odklone. Deluje vedno in povsod.
Prvega maja sem se na praznik dela sprehajal po ulici 11. oktobra v Skopju. V parku ženskih bojevnic je ob spomeniku prvi antifašistični skupščini osvobodilne vojne Makedonije stala skupina mladih moških in žensk z rdečo zastavo.
»Dober dan, komunisti,« sem pozdravil. »Živel 1. maj.«
»Živel 1. maj,« so odgovorili. »Mi smo delavska stranka Makedonije.«
Takoj sem videl, da sem narobe stopil. Ni vsak z rdečo zastavo komunist. Tudi niso bili iz stranke levice, ki je na novo nastala leta 2020 posebej za nastop na volitvah. Oni bi lahko bili komunisti, vendar nisem nobenega srečal. Na volitvah niso dobili nobenega poslanca. Tudi delavska stranka kljub pritožbam volilni komisiji ni dobila nobenega. Bilo pa jim je veliko do tega, da jih ne bi zamenjeval z levičarji ali komunisti. Starim komunistom se sedaj reče Socialdemokratska zveza Makedonije in so na oblasti. Oni so razredni sovražnik. Ah. Takoj smo se razumeli.
»Mi smo edini pravi socialisti,« je rekel mladenič, ki je vodil skupino. »Mi smo za prerazdelitev bogastva.«
Vprašal je, kako je šlo na volitvah pri nas. »Ma, znebili smo se jih,« nisem mogel skriti dobre volje. Razumevajoče je pokimal. »Mi smo se tudi veselili, ko smo se jih znebili. Potem smo dobili pa to.« Nisem se dal motiti. Zdaj je super.
Vprašal sem, ali gredo na proteste. Odkimal je. »Ne. Proteste imajo tukaj spodaj sindikati,« je pokazal proti Vardarju. »Rumeni sindikati,« je dodal s prezirom. Če jih srečajo, gredo na drugo stran ceste.
»Mi smo se odločili, da bomo tukaj imeli tiskovno konferenco.« Za vsak primer so s seboj prinesli kamero. Razšli smo se kot tovariši in tovarišice.
Zavohamo se med sabo. Nikjer po svetu me nikoli niso zamenjali za fašista. Na hišni veselici v Jeruzalemu sem se med vsemi ljudmi zapletel v pogovor s Hishamom. Takrat je bil še brkat mladenič z vranje črnimi lasmi. Narobe sem ga razumel, da je član ljudske fronte za osvoboditev Palestine, ki jo je vodil komunist George Habaš. Njihova najslavnejša članica Leila Khaled je ugrabila boeinga in pilota prisilila, da je preletel njeno rodno mesto Haifa, preden je letalo preusmerila v Damask. Vprašal sem ga, ali pozna Leilo Khaled. »Khm,« se je odkrhal. »Jaz sem v ljudski demokratični fronti za osvoboditev Palestine,« je pojasnil. »Odcepili smo se od Habaša, ker so oni preveč sredinski.« Še danes sva prijatelja.
Urednik angleške izdaje egiptovskega časopisa Al Ahram Hani Šukrala je vedno kazal neskončno potrpežljivost, ko sem mu razlagal svoje teorije o Bližnjem vzhodu. Samo enkrat je vzrojil. Po revoluciji na Tahrirju sem med pogovorom v preddverju ZRC SAZU omenil, kako so ga v Damasku zaprli in mu grozili, da ga tudi muhe ne bodo našle.
»Ti si bil član komunistične partije Egipta,« sem ga želel predstaviti kot častnega človeka. Skočil je pokonci. »Jaz nikoli nisem bil član komunistične partije,« je vzrojil. »Jaz sem bil član skupine, ki je bila skrajno levo od komunistov. Njih smo imeli za revizioniste.«
Na vsem svetu komunisti in drugi levičarji pri računstvu niso prišli do skupnega imenovalca. To je globalen pojav. Zato vsi vstanemo, ko Kombinat poje Internacionalo.
