To je mesto zgodb. Mesto priča. Vse v njem te takoj pripelje do tega. Bližnji vzhod je vsekakor ogledalo sveta, Bejrut pa, čeprav so ga zgodovina in vojne hudo razdejali, je okras na vrhu okvirja. Kaj vse se je temu mestu že zgodilo in kaj se mu še lahko zgodi? Kljub temu so ljudje večinoma mirni, ton vsakodnevnega dialoga največkrat ni depresiven. V njem kljub vsemu ni neizkoreninjenega verskega sovraštva. Trideset let po začetku obleganja Sarajeva se zdi, da je dobro, mentalno bolj zdravo, če si v Bejrutu.
Prepričati se, da je nekaj veliko starejše od nas. In vedeti, da se zlo ni zgodilo samo nam.
Libanon je ustvarjen, da bi v nekem delu Bližnjega vzhoda, v katerem prevladujejo muslimani, kristjani imeli državo, v kateri bi bili večina. Kar so maroniti, kot se imenuje ta skupnost, v času formiranja države, ki so jo na noge praktično postavili Francozi, ko so leta 1926 razglasili republiko, tudi bili. Sedemnajst let pozneje, sredi druge svetovne vojne, so razglasili neodvisnost. Nacionalna pogodba iz leta 1943 je glavne položaje razdelila trem, podobno kot v Bosni in Hercegovini: predsednik je maronit, torej kristjan, premier musliman – sunit, predsednik parlamenta pa musliman – šiit. To je ustvarilo odtujen, skorumpiran aparat, religiokracijo, v kateri se vlada s pomočjo zaveznikov od zunaj, torej s silo, ideološke nesomišljenike, večinoma novinarje, likvidirajo, predsednike večinoma zamenjujejo – z atentati.
Maja jih čakajo nove volitve, za katere je tudi sam papež izrecno rekel, da morajo potekati. Država se je pogreznila v korupcijo: parlament, vlada in druge državne institucije so obdane z debelimi zidovi. Poroštvo nekakšne stabilnosti bi morala biti vojska, a je njena kredibilnost vse manjša. V ostri konkurenci ima Libanon, ki bi mu glede tega zavidali tudi Bosna in Makedonija, zares nesrečno sosedstvo – povsod okoli Sirija, na jugu pa Izrael, a največji vpliv na daljavo prek Hezbolaha oziroma njegovega vojaškega krila ima Iran. V delih, kjer so večina šiiti, se ve, kdo je gospodar: to se ne kaže le v dolgih ceveh na nadzornih točkah in iranskih zastavah, ampak tudi v slikah voditelja Hasana Nasralaha in v Bagdadu ubitega iranskega generala Kasima Sulejmanija. Med drugim naseljujejo južni del Libanona in kopljejo predore ki vodijo v Izrael. Naslednja tukajšnja vojna bi najbrž potekala do končnega uničenja: oni imajo natančne izstrelke, ki dosežejo Tel Aviv, in Izrael to ve. Včasih odgovori z zračnimi napadi. Veliko stvari kaže, da se ne bo končala tako. V občasnih spopadih.
Očitno kaos v tej državi ustreza vsem, razen ljudem, ki tam živijo. V boljših četrtih je videti veliko bogastvo: zapornice, stražarji, razkošna stanovanja, porscheji … Sestop k obali obdaja revščina: polno zapuščenih stavb, katerih lastniki trenutno živijo v diaspori. Maroniti so globoko prežeti s francosko kulturo: majhna delavnica za izdelavo kitar v četrti Gemmayze je kot otoček znanega, biser civilizacije. V njem mojster Olivier izdeluje in popravlja kitare. Pomembna osnovna surovina je les cedre, vrste bora, ki raste v planinah in krasi državno zastavo. Olivier les dobiva iz tramov porušenih stavb, ki jih ne manjka: gre za podoben les, kot je les jelk, idealen za izdelavo inštrumentov. Spomnim se, kako je mojster Nace Zaletel govoril, da je zgornja plošča kitare najboljša iz lesa jahorinskih jelk. Kitare prodaja v Evropi in Ameriki, ima stranke iz srednjega sloja in pravi, da ne bi širil posla. V državi s toliko verniki in funkcionarji se zdi, da je ta človek pravzaprav – tesar Jožef. Marijin zaročenec.
»Bog vas blagoslovi. Povedal bi vam tudi, kako pridem do svežega lesa, a to za vas ni pomembno, niste Libanonec, cedre pa se ne sme nositi iz države. Mi pa zdaj redko potujemo.« Pošteno, ni kaj.
Saj je način, na katerega so bili Libanonci prevarani, res za v anale in za resno proučevanje demokratičnih potencialov. Odkar so Feničani iznašli denar, in iznašli so ga nekje tukaj, se ni treba ničemur čuditi. Pa vendar …
V Libanon in k Libanoncem je torej treba priti, saj oni zaradi krize težko potujejo. Libanonski funt, na katerem piše livre, je bil vezan na dolar (kot bosanska marka na nemško marko oziroma na evro) in od leta 1997 je bil tečaj odličen, okoli 1500 LBP za dolar. Ko je leta 2016 vrednost dolarja padla prvič v enajstih letih, je njihova centralna banka s serijo potez »finančnega inženiringa« izvedla operacijo, v kateri je javni dolg zamenjala v evroobveznice. Zatem je prek komercialnih bank zamenjala obveznice v dejansko valuto ob ponudbi visokih obresti za varčevanje, celo 15-odstotnih. Gospodarstvu se je sprva uspelo izogniti posledicam, a za kakšno ceno: ocenjuje se, da so banke, ki so sodelovale pri tem, ustvarile 40-odstotni dobiček, sefi pa so zaklenjeni. Maksimum, ki ga kot libanonski državljan lahko dvignete, se nenehno spreminja, a ne preseže nekaj sto dolarjev na mesec, medtem ko lahko s tujim potnim listom dvignete največ 100 dolarjev na dan. Preostali dolarji so na čakanju.
»Če jih naši politiki niso porabili oziroma ukradli. Imam približno milijon na banki, a zdaj bi bil vesel že, če bi mi izplačali petino tega. Da bi lahko šel v Istanbul. In v Sarajevo,« pravi kolega veteran, ki je nekaj desetletij delal za svetovne agencije in poročal z različnih vojnih območij v 15 letih, kolikor je trajala državljanska vojna v Libanonu.
Iz katere je prišlo morje zgodb.
