Spletna mesta družbe Dnevnik, d.d., uporabljajo piškotke

Nova evropska direktiva zahteva, da od vas pridobimo soglasje za namestitev piškotkov na računalnik in vam omogočimo upravljanje z njimi. Dnevnik, d.d., uporablja piškotke, ki so nujno potrebni za delovanje strani, analitične piškotke, ki nam olajšajo izboljševanje uporabniške izkušnje, ter piškotke zunanjih partnerjev, kot so oglasni piškotki, s katerimi vam ponujamo relevantne oglase.

S klikom na spodnji gumb soglašate z uporabo piškotkov.

 Strinjam se

  • Kaj so piškotki in kako delujejo »

    Piškotki so majhne tekstovne datoteke, ki jih vaš računalnik shrani ob prvem obisku spletne strani. Z njihovo pomočjo si spletna stran zapomni vašo napravo in nastavitve, ki ste si jih izbrali.

  • Spremeni nastavitve piškotkov »

    Nastavitve piškotkov lahko kadarkoli spremenite tudi na povezavi »O piškotkih« na dnu strani.

RSS

Ženske in stekleno nebo nad njimi

Ženske v Sloveniji dobro živimo. Ko se v poznih urah vozimo domov z avtobusi ali protestiramo na velikih mestnih trgih, ni prav velike verjetnosti, da bi nas v množici skupinsko posilili. Tako kot v Indiji ali Egiptu, kjer to moški počno celo načrtovano, v veliki meri nekaznovano, ob zatisnjenem očesu policije. Prav nič se ne bojimo, da bi nam ali našim hčeram pohabili spolne organe; to nasilje je po podatkih evropske komisije izkusilo tudi nekaj tisoč žensk, ki živijo v EU. Če skočimo čez plot, nas ne zaprejo za deset let kot v Afganistanu. In slovenskim verskim voditeljem ne pride na misel, da bi tako kot tamkajšnji najvišji svet islamskih avtoritet razglasili odlok, po katerem so ženske vredne manj kot moški in jih zato lahko ti zakonito pretepejo. Seveda le takrat, ko je to »upravičeno in zasluženo«. Še več, slovenske feministke lahko slovenskim putinom in z njimi zlizanim verskim poglavarjem kadar koli in kjer koli pokažemo dvignjen sredinec, pa nas zato še ne čakata dve leti sibirske prevzgoje kot Nadeždo Tolokonikovo in Marijo Aljohino, že več kot leto dni zaprti članici Pussy Riot.

Nalagam galerijo
  • (Foto: Matej Povše)

Kaj torej sploh hočemo ženske v Sloveniji? Ali nimamo vseh pravic, ki gredo na razvitem Zahodu ljudem po božjih zakonih in človeških dokumentih? Recimo zakonsko zagotovljene enake možnosti pri šolanju, pri zaposlovanju, pri napredovanju, pri nastopanju v javnosti in političnem udejstvovanju. Celo premierko in ministrico imamo. Kaj bi še torej rade?

Ne veliko. Zgolj enake možnosti. Za začetek več svežega zraka pod steklenim zvonom, ki se nad ženskim spolom dviguje od Stockholma do Madrida in je, kot kaže, nezlomljiv. Več javnih osebnosti, ki bi doumele razliko med zasebnim in javnim prostorom, med privatnimi šalami in seksizmom, med duhovitostjo in žaljivo robatostjo. Pa takšne poslance, ki bi se šli geometre tako z dolžino ženskih kril kot s širino moških hlačnic, če že nimajo drugega metra pri roki. In ne bi onesnaževali okolja s svojimi mračnjaškimi predsodki o ženskosti in moškosti. Na primer tako, kot je to na nedavni predstavitvi knjige Luigija Varanellija o psihologiji ljubezni in spolnega življenja (Vse, kar hočem vedeti o tebi) demonstriral poslanec SDS in direktor direktorata za medije Miro Petek. Takole je udrihal po slami (povzeto po Mladini oz. siol.net): »Priznati moram, da sem moški, ne filozof, zato pri ženski najprej pomislim na lepoto. Upal bi si trditi, da vsi moški žensko najprej pogledamo v obraz in presodimo, ali je ali ni lepa. Srečne so tiste ženske, ki so zmagale na genski loteriji.«

Petkovo »priznanje« najprej odkriva čudaško postavljanje razmerja med moškimi in filozofi. Morda se je vrli poslanec le okorno izrazil in je v resnici hotel povedati le to, da ni filozof, česar sicer ni bilo težko opaziti. Bolj verjetno je, da je hotel povedati, da je dedec, ki ne »filozofira«, ko ugleda (lepo) žensko bitje. V nasprotju s filozofi in ženskami, ko te srečajo moške – sicer teh razlik ne bi izpostavljal. Ergo: ko se filozofi zazrejo ženski v obraz, po Petkovo ugibajo o prostornini njenih možganskih polobel in razmišljajo o razmerju med kulturnim koncipiranjem lepotnih kanonov in povprečno žensko dolžino nog. In ko ženske uzremo moškega, niti za hip ne pomislimo, ali je lep, privlačen ali morda veter delajo njegove dolge trepalnice… Ne, grši je, ljubši nam je. Mali plešasti debelinko z manjkajočo dvojko v ustih je naravnost mičen – če le premore druge atribute. No, tega poslanec Petek ni rekel, a njegovo »razkrivanje«, kaj da počno »vsi moški«, tja pač vodi – v mačistično definiranje razlik, ki nas po njegovem določajo kot moške in ženske. Pa četudi jih je moral iskati tam, kjer jih ni.

Še bolj problematična je njegova prostodušna konstatacija, da so srečne tiste ženske, ki so zmagale na genski loteriji. Ker je govoril o lepoti, je utemeljeno domnevati, da je imel v mislih gene, ki določajo našo zunanjost. Poslanec Petek očitno živi na Veneri. Sicer bi opazil, da imajo lepe ženske res »veliko srečo«, da ugajajo njemu, a praviloma v življenju niso nič bolj srečne od svojih povprečnih vrstnic. Prej nasprotno. Znova in znova se mi potrjuje teza – in ne živim tako kratko – da imajo lepotice v življenju precej manj sreče od domnevno manj uspešnih dobitnic na genski loteriji. Po mojem trdnem prepričanju predvsem zato, ker imajo manj možnosti, da »naletijo« na moške, ki lepoto razumejo kompleksno in zato ne travmirajo ob staranju, na moške z domišljijo in seksualnim apetitom, ki se ne menijo za morebitna odstopanja od uveljavljenih lepotnih idealov v neki družbi. Na psihično zdravo, trdno in dobrovoljno moškost torej.

Ampak Petek in kompanija so folklora, ki bo počasi za to tudi prepoznana. Mnogo znamenj je že, da jo izobražena mlada dekleta detektirajo veliko bolje kot starejše generacije. In med njimi so tudi prejemnice glavnih dobitkov na (Petkovi) genski loteriji… Drugo vprašanje, mnogo bolj pomembno, je, zakaj ženskam za enakopraven družbeni prodor ne zadoščajo niti dobitki na vseh genskih loterijah, skupaj z diplomami, magisteriji in doktorati.

Čeprav so ženske v Sloveniji v povprečju višje izobražene in se v vse večjem številu odločajo za akademske kariere – mnoge predavajo na najuglednejših svetovnih univerzah – so odločujoča in bolje plačana mesta na vseh ravneh v veliki večini moška. Ne preseneča podatek, da upokojenke v Sloveniji dobivajo za dobro četrtino nižje pokojnine od upokojencev. Ženske so v večji meri zaposlene prekarno, v akademski in raziskovalni sferi celo v nesorazmerno velikem deležu. Poveden je tudi podatek, ki so ga izračunali na javni agenciji za raziskovalno dejavnost. Od leta 2000 do leta 2012 je nagrade za znanstvenoraziskovalno delo – te zajemajo Zoisovo nagrado, Zoisovo priznanje, priznanje ambasador znanosti in Puhovo priznanje – dobilo 205 ljudi, od tega le 29 žensk ali 14 odstotkov. Še bolj depresiven je pogled na članstvo v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. V tem ekskluzivnem moškem klubu, ki svoje člane in članice – več kot 170 jih je – nagrajuje tudi z lepimi letnimi apanažami, v svojih vrstah premorejo celih pet žensk. S številko: 5.

Če strnemo prosto po Žižku: tudi na področju spolov ženske razbijajo jajca, moški pa se gostijo z omleto. Težava je v tem, da ta čudna gostija vstajnikov – in vstajnic! – ne moti kaj prida: žensko vprašanje je skoraj na koncu vstajniških prioritet.

Reproduciranje, povzemanje in citiranje vsebin je dovoljeno ob pogojih in na način, ki so navedeni tukaj.

Komentarji

Uredništvo Dnevnik.si spodbuja razpravo uporabnikov o novinarskih prispevkih. Uporabnike poziva, naj pri izražanju mnenj upoštevajo pravila komentiranja. V prizadevanju za preprečevanje sovražnega govora na spletu, ki je po zakonu kazniv, smo se pridružili nacionalnemu projektu Spletno Oko. S klikom na gumb Spletno Oko lahko prijavite komentar, za katerega domnevate, da je sovražen. Prijavo prejmeta upravitelj portala in prijavna točka Spletno Oko, ki jo obravnava le v primeru izpolnjenih kriterijev domnevno nezakonite vsebine.

Prijavi sovražni govor