Zelena fiskalna nevtralnost

Idejo zelenih davkov je prvi predstavil ekonomist Pigou leta 1920. Njegovo temeljno izhodišče je, da morajo onesnaževalci plačati davek v višini povzročene škode. Zaradi te namreč nastane razkorak med zasebnimi in družbenimi stroški. Naloga države je, da skozi oblikovanje različnih instrumentov poskrbi, da pride do internalizacije stroškov onesnaževanja v čim večji meri. V večini držav članic EU znašajo davčni prihodki od zelenih davkov med 2 in 3 odstotki BDP v letu 2010. Štiri države imajo delež nižji od 2 odstotkov (Slovaška, Litva, Španija, Francija). V treh državah delež presega 3,5 odstotka BDP (Danska, Nizozemska, Slovenija). Slovenija (3,6 odstotka BDP) se uvršča na visoko tretje mesto v EU z vidika davčnih prilivov od zelenih davkov. Tudi z vidika deleža zelenih prihodkov v skupnih davčnih prihodkih Slovenija (9,6 odstotka) znatno presega povprečje EU (6,2 odstotka) in zaseda visoko tretje mesto.

Kljub trendu naraščanja splošne okoljske ozaveščenosti se delež prihodkov od zelenih davkov v Sloveniji zmanjšuje s 4,5 odstotka leta 1997 na 3,6 odstotka BDP leta 2010. Zmanjševanje je posledica nizke stopnje obdavčitve pogonskih goriv pred vstopom v območje evra zaradi blažitve inflacijskih pritiskov. Obenem je za zelene davke pogosto značilno, da je davčna osnova količina proizvoda. Zaradi tega se davki ne povečujejo skladno z inflacijo, kot velja za davke, pri katerih je davčna osnova vrednost. Obenem bi ob padcu BDP pričakovali proporcionalni dvig davčnih prihodkov. Zaradi negativnih trendov mnogi okoljevarstveniki danes zahtevajo zeleno davčno reformo.

V večini držav imajo največjo težo davki na energijo, saj predstavljajo davki na naravne vire in onesnaževanje ter davki na motorna vozila mnogo manjši davčni vir. Največje davčne prihodke od davka na energijo ima Slovenija (3,1 odstotka BDP), ki se je leta 2010 znašla na prvem mestu v EU. Najvišji priliv od davka na motorna vozila imajo na Danskem (1,5 odstotka BDP), Malti (1,4 odstotka BDP) in Nizozemskem (1,2 odstotka BDP). Slovenija je z 0,4 odstotka BDP na 15. mestu v EU. Davki na naravne vire in onesnaževanje generirajo v povprečju najnižje davčne prihodke. Največji delež predstavljajo na Nizozemskem (0,7 odstotka BDP). V Sloveniji predstavljajo okoli 0,2 odstotka BDP, kar nas uvršča na šesto mesto v EU. Predvsem pri zadnjih dveh davčnih skupinah obstaja torej prostor za spremembe. Uvedba cestnine na podlagi dejansko prevoženih kilometrov, davek na nepremičnine na podlagi energetske učinkovitosti stavb, davčne olajšave za energetsko sanacijo stavb in večjo uporabo lesne biomase, višji davki na letalske karte, močnejša motorna vozila in plastične vrečke so primeri dobrih praks. Te v znatni meri spreminjajo vedenje subjektov. V Nemčiji se je denimo povečalo povpraševanje po avtomobilih z nizko porabo goriva, energetsko varčnih hišah, javnih prevoznih sredstvih in souporabi avtomobilov.

Kljub pozitivnim izkušnjam se v strokovni literaturi najpogosteje pojavljajo dileme glede regresivnosti in obstoja dvojne dividende. Zeleni davki obremenjujejo v večji meri tiste z nižjimi dohodki, saj slednji večji delež svojega dohodka namenjajo denimo za ogrevanje stanovanja. Revnejši sloj je prizadet tudi zato, ker živi v slabše izoliranih stavbah. Prizadete so tudi družine z majhnimi otroki in starejši, ki ves dan potrebujejo ogrevanje. Za omilitev regresivnosti države praviloma izvzamejo določeno skupino iz obdavčitve ali podelijo (ne)posredne transferje. Problem prvega ukrepa je, da zmanjšuje učinkovitost okoljevarstvenih ukrepov. Bolj smiseln je zato drugi ukrep, ki skozi drugačne cenovne signale spreminja dosedanje vzorce obnašanja ekonomskih subjektov. Regresivnost zmanjšuje ex post skozi ustrezne transferje ali drugačno davčno strukturo. Na Norveškem so bili denimo višji davki na letalski promet in avtomobile kompenzirani z nižjimi davki na avtobusni promet, mopede in kolesa.

Fiskalna nevtralnost pomeni, da država namesto dobrih stvari, kot so delo, dohodek in kapital, raje obdavči slabe. Zelena davčna reforma lahko tako izboljšuje stanje okolja ter obenem zaradi znižanja davkov ali socialnih prispevkov omogoča večjo stroškovno konkurenčnost in rast (dvojna dividenda). Prav zaradi slednjega so mnoge skandinavske države, za katere je značilna visoka obdavčitev dela, prve izvedle zeleno davčno reformo. Hkrati so sredstva namensko usmerili v podporo obnovljivim virom energije, spodbujanju javnega potniškega prometa in rekonstrukciji energetsko potratnih stavb. V Nemčiji so bili denimo socialni prispevki znižani za 1,7 odstotka, kar je ustvarilo okoli 250.000 novih delovnih mest. Ob razbremenitvi stroškov dela bi imele od tega koristi predvsem delovno intenzivne panoge. Če bi v Sloveniji zagnali projekt energetske sanacije javnih in zasebnih stavb, bi to koristilo predvsem gradbeni in lesnopredelovalni industriji, ki sta močni delovno intenzivni panogi.

Prave zelene davčne reforme v RS nismo nikoli posebej razvijali in še manj povezovali s širšim konceptom zelene proračunske reforme. Ta lahko postane ena od temeljnih spodbud za hitrejšo strukturno preobrazbo slovenskega gospodarstva ter njegov trajnostni razvoj. Zaradi regresivnosti in razmeroma visokega deleža zelenih davkov v RS enkratno in znatno povečanje vseh zelenih davkov ni smiselno. Mnogo bolj smiselno bi bilo postopno povečevanje posameznih zelenih davkov, ki subjektom omogoča dovolj časa za ustrezne prilagoditve. Vse skupaj mora nadgraditi transparentna in namenska uporaba zbranih davčnih prihodkov za zagotovitev nižje davčne obremenitev na delo oziroma za večje spodbude na podjetniški ravni.