Novih volitev še ni bilo, niti napovedane še niso, ankete javnega mnenja pa pridno ugotavljajo, kako bi ljudstvo volilo, če bi bile. Ena od teh meritev javnega mnenja se mi zdi bolj depresivna od druge. Do tovrstnih anket sem bil vedno zadržan (ne le zadržan, kritičen), vendar sem v zadnjih časih vedno znova moral priznati, da so bile napovedi presenetljivo zadete. Prejšnji teden je Ninamedia objavila, da je večina anketiranih za odhod Janeza Janše s premierskega položaja in za takojšnje volitve. 76 odstotkov vprašanih podpira proteste, za morebitno novoustanovljeno stranko, ki bi nastala iz protestnega gibanja, pa bi volilo 4,8 odstotka anketiranih. 20 odstotkov jih ne bi šlo na volitve, dobrih 20 odstotkov tistih, ki bi volili, je neopredeljenih, od preostalih pa bi 16,1 odstotka volilo SD, 11,7 odstotka SDS, 7,6 odstotka PS, 3,7 odstotka NSi, 3,1 odstotka DL in nekaj manj od 3 odstotke DeSUS. Ostal bi še odstotek in pol, ki bi dal glasove za »katero drugo stranko«.
Kar koli že si mislimo o tej in podobnih anketah, nekaj pokažejo. Kar kažejo, je za marsikaterega med nami tako, da bi za pokazano raje krivili anketarje, kot se zamislili nad odgovori anketiranih. Ključno vprašanje zame je, kako se lahko več kot tričetrtinska podpora protestnemu gibanju prevede v manj kot petodstotno podporo potencialnemu političnemu predstavniku teh protestov. Vprašanje lahko poskušamo ublažiti na več načinov, vendar ne prav prepričljivo. Rečemo lahko, da je to hipotetično vprašanje, ker protesti pač nimajo svoje stranke. Ampak vprašanja takih anket so po definiciji hipotetična. Dobro, to vprašanje je dvakrat hipotetično, ampak razmerje med 76 in 4,8 je še vedno bizarno. Če so podporniki gibanja skeptični do volitev, zakaj bi jih 80 odstotkov šlo volit? Če so skeptični do strank, in zato potencialni protestni stranki ne bi dali več kot pičlih 5 odstotkov glasov, zakaj bi glasovali za druge stranke?
Na vprašanje, zakaj je taka kričeča diskrepanca med podporo protestnemu gibanju in podporo potencialnemu političnemu predstavniku tega gibanja (ali teh gibanj), ni enega preprostega odgovora. Najprej lahko iščemo problem v ljudstvu in se sprašujemo, kaj je narobe z njim. Če simpatiziramo s protesti, jih podpiramo ali v njih sodelujemo, potem se ne moremo zadovoljiti z odgovorom, da je nekaj narobe z ljudstvom, če tri četrtine tega ljudstva (ali vsaj tri četrtine anketiranega vzorca tega ljudstva) podpira proteste. Problem se očitno skriva v koraku od protestov k političnemu reševanju stanja, proti kateremu ljudje protestirajo, v prevodu – v morebitnem prevodu – tega protestnega gibanja v politično reševanje krize, v kateri smo, v reševanje politične krize.
Kdor je kdaj prevajal take ali drugačne tekste, ve, da se praviloma vedno najde kakšna beseda ali besedna zveza, ki jo je težko izraziti v jeziku prevoda. Ve pa tudi, da (kljub takim trdim orehom) obstajata dva funkcionirajoča jezikovna sistema, med katerima se giblje. Kaj, če v danem primeru prevod ni mogoč? Dovolj je, da en od sistemov ne deluje.
Hitro se lahko strinjamo, da slovenski politični sistem ne deluje, da je disfunkcionalen. O disfunkcionalnosti govorijo tako nosilci sistema kot njegovi kritiki. Kaj pa, če to ni res ali je le deloma res? Kar vidim v teh dnevih in tednih, je politični sistem, ki se odlično upira ljudskemu pritisku. Sistem, ki je v svojo obrambo učinkovito strnil vse sile, pozicijske in opozicijske. Skupaj so stopili strici iz ospredja in strici iz ozadja. Složno kljubujejo protikorupcijski komisiji in jeznim množicam. S skupnimi silami zagotavljajo, da lahko Janša podaljšuje svoj čas na oblasti in nadaljuje svoje početje. Ob strani mu stojijo predsednik republike, parlament, skoraj vsi ustavni sodniki, koalicijski partnerji v odhajanju in vztrajanju ter opozicijske stranke s toplimi in zamrznjenimi voditelji. Že zdavnaj bi ga lahko onemogočili, pa ga niso. Skupaj iščejo tak izhod iz krize, ki bo konsolidiral njihovo oblast in pripadajoče privilegije.
Problem tega političnega sistema ni v nefunkcionalnosti. Problem je, da vanj ni mogoče prevesti interesov ljudstva. V obrambi lastnega interesa ta sistem deluje učinkovito, je popolnoma funkcionalen. Vendar to ni politični sistem, skozi katerega bi si državljani zagotavljali reševanje skupnih nalog in problemov v skupnem, javnem interesu, temveč je trdnjava politične elite pred ljudstvom. Toda medtem ko ljudstvo ne more prevesti svojih interesov tako, da bi jih zastopala politična elita, politična elita uspešno prevaja svoje interese v ljudstvo.
Kaj nam kaže anketa Ninamedie, na katero se sklicujem? Kaže, da bi nove volitve ponovno vzpostavile oblast istih političnih sil v približno enakih razmerjih med njimi, kakršna so zdaj. Ne gre za to, da bi ljudstvo odneslo vladajoče politike ven skozi vrata, ti pa bi potem splezali nazaj v parlament in vladne palače skozi okno. Ne, ti protesti jih utegnejo vreči ven skozi okno, potem pa jim bo ljudstvo odprlo vrata, da se skoznje vrnejo na svoje stolčke. Če bomo imeli defenestracijo, ti ljudje ne bodo prileteli na trda tla. Če meritve javnega mnenja kaj napovedujejo, napovedujejo to, da bi nove volitve dale novo legitimacijo starim političnim silam. Še več, koalicijski partnerji, ki so izstopili iz vlade, izjavljajo, da hočejo zagotoviti nadaljnji obstoj Janševe vlade in nadaljevanje uresničevanja programa Janševe vlade. Torej: tudi po Janši Janša.
Ostane vprašanje, koliko k neprevedljivosti zahtev ljudstva v politični sistem prispeva protestno gibanje samo. Koliko je to, da se večinska podpora, ki jo uživa, ne prevede v več kot hipotetično petodstotno volilno podporo njegovemu morebitnemu političnemu predstavniku, in tudi to, da takega predstavništva (še?) nima, rezultat njegovih odločitev, načina formuliranja in sprejemanja odločitev, nemoči za formuliranje in sprejemanje odločitev ali odpovedi sprejemanju odločitev? To, da široko ljudsko gibanje, kot kaže, lahko trenutno računa le na zelo ozko morebitno predstavništvo v političnem sistemu, ki bi ga še naprej obvladovale protiljudske sile, verjetno sugerira, da visimo nekje med novo politiko in politično nemočjo.
