Kako lepo. Vsakemu svoje, a ne? Ampak zakaj je gospod Strauss-Kahn dal tele milijone? Kazensko sodišče ga je namreč, če nas spomin ne vara, spoznalo za nedolžnega. Sodišče je ugotovilo, da mladi sobarici ne gre verjeti, da je ni ob pogledu na ostarelega fosila, ki je »po naključju« nag priropotal iz kopalnice, ko je ona čistila, popadla nora, prvinska strast (pa saj je iz Afrike, a ne) in se je iz čistega veselja valjala z njim po pravkar očiščenem tapisonu. In si je post coitum (omne animal triste est, ko vsaka žival postane žalostna, op. pr.) enostavno izmislila posilstvo. Logično, saj tudi v ZDA ni prišla po rdeči preprogi, ampak z lažjo.
Strauss-Kahn torej ni posiljevalec. In te milijone ji je torej dal za čiščenje tapisona ali pa morda za pomoto, za nesporazum, ko je on mislil, da gre v opis del črnih služabnic pač tudi ta »storitev«. A zakaj ji te zares lepe napitnine ni dal že takoj po dogodku, če ni šlo za silo? Zakaj si nista tako lepo poravnala ona krila, on dlak, na samem, daleč od političnih nasprotnikov in mrhovinarskih medijev, in se poravnala za par milijonov dolarjev? S tem bi DSK neizmerno razveselil gospodično Dialle, ki je sicer »sodelovala konsenzualno«, a ji je zdaj, v poravnavi, to »sodelovanje« vendarle priznal kot strošek. Razveselil pa bi tudi celotni trg newyorških prostitutk, za katere ne verjamem, da so si kdaj drznile sanjati o takšnih cenah. Celo v najlepši pravljici na to temo je čedno dekle Julia Roberts dobilo le ček za nakup nekaj šik oblekic – res pa je, da je klient premogel nekaj šarma.
Ta zgodba je torej žalostno umazana zgodba o tipičnem mačizmu ali, v sociološkem jeziku, o tipični korporativni inačici moškosti, kot jo v izjemni študiji Moškosti poimenuje sociologinja Raewyn Connell. O predstavniku tiste populacije (in morda vsaj deloma tudi generacije) moških, ki brez zadržkov s politično in finančno močjo popredmetijo vsakogar, ki jim ni enak, ki vsakogar spravijo na kolena in si vzamejo, kar želijo. »Znak te hegemonije je uspešno prisvajanje avtoritete, ne toliko neposredno nasilje (čeprav avtoriteto pogosto upravičuje ali podpira prav nasilje),« pravi Raewyn Connell, in zato je vprašanje, koliko dejanske sile je DSK uporabil, zavajajoče; temeljno vprašanje posilstva je, ali se je Dialle lahko ubranila prav moči te avtoritete, ali si črna emigrantska sobarica lahko privošči bogu globalnih financ reči ne.
In ta bog je kompas izgubil že zdavnaj, v svoji zablodelosti je šel tako daleč, da se mu celo prostitutk ni več zdelo potrebno plačevati, kot kaže francoski proces, v katerem mu v Lyonu pravkar sodijo zaradi obtožbe o vodenju organizirane mreže zvodništva. Da so ga v bran kot žrtev zarot tudi ob tem procesu vzeli točno predstavniki te iste korporativne moškosti, je samo še dokaz več, kako trdna je mreža močnih.
Celoten primer DSK je tako vprašanje zlorabe moči, gre za politično dejanje: izrabiti človeka, ki ti je globoko podrejen in za katerega si v svoji oholosti prepričan, da te ne bo prijavil; nato zloraba prava s pomočjo čete najbolj neskrupuloznih odvetnikov za njeno diskreditacijo in na koncu zunajsodna poravnava, da bo tiho, ker je zdaj od vsega skupaj tudi ona imela korist. S prejetjem plačila je namreč žrtev zares postala konsenzualna sostorilka, nikomur več se ne smili, dvomi o tem, ali je skušala enostavno zaslužiti ali pa je bila nastavljena kot past za politični obračun na francoskem dvoru, lahko lepo živijo naprej in delajo iz ubogega gospoda celo žrtev političnih spletk – pa še Ančka ga je zapustila! In to z izjemno posrečenim komentarjem: »Nisem svetnica, nisem žrtev, svobodna ženska sem!«
Da je šlo za popolno sprijetost zasebnih in političnih vzorcev, pa nam kaže tudi podobnost tega ravnanja z delovanjem MDS: pod krinko ugledne finančne ustanove, ki naj bi pomagala državam v težavah, se skriva povsem ista izsiljevalska logika, spet so tu »mlade Afričanke«, včeraj nastale ali finančno izčrpane države brez pravih orientirjev, od katerih MDS zahteva vse, da bi na koncu, posiljene, morda dobile »poravnavo«. Vsiljuje jim položaje, načine, trajanje in vse drugo, kar zadeva to zlorabo neenakih, svetuje jim vitkejši pas, pa bolj garave ročice pa manjši želodec pa hitrejše nožice, sam pa, zavit v brisačo, čaka na skok. Na plen.
Kakšno je razmerje med človekovimi zasebnimi in poklicnimi ravnanji? Je možna osebna pokvarjenost in poklicna poštenost? In kje se ta shizofrenija pokaže?
V Kambodži, v deželi, ki ima žalosten sloves pedofilskega raja, vas na uličnih plakatih pozivajo, da prijavite sum pedofilije. In res je kdaj za hip kje videti belopolte zavaljence, kako jih spremljajo dekletca narisanih nasmehov in ubitih oči. Otroci po gostilnah prodajajo rože, kar je dogovorjeni znak za pedofile. Eden teh otrok, star morda deset let, dolgolas kot punčka, z žensko ročno torbico in vrteč mršave boke, je ponoči po parku popolnoma blazen, zadrogiran iskal kaj vem kaj. Evropejci iščejo čim mlajše, čim manjše, »nedotaknjene«, »nedolžne«, da ne bi staknili kakšne bolezni in da bi željo po nadvladi tukaj nekaznovano izživeli. Doma so to spodobni ljudje. Spoštujejo prometna pravila in plačujejo davke. In mi morda z njimi hodimo na kavo.
