»Obamova vlada je uspešno lobirala pri evropski komisiji,« je poročal Financial Times, in dosegla, da so »iz zakonodaje o zasebnosti podatkov izločili člen, ki bi obveščevalnim službam Združenih držav omejeval prostor za vohunjenje za državljani Evropske unije.« Ta člen – tako imenovano anti-FISA klavzulo (FISA je kratica za Foreign Intelligence Surveillance Act, ameriški zakon, ki vladi dovoljuje nadziranje mednarodnih telefonskih klicev in elektronske pošte) – so evropski unionisti izbrisali že januarja letos. Izbris ni doživel pretirane publicitete. Pa ne gre le za to, da so potihoma prodali naše pravice. Da bi razumeli, pod kakšno politično diktaturo živimo, je dobro vedeti tudi, da so bili proti tisti zaščitni klavzuli komisarji Evropske unije iz večine držav članic.
No, to, da vlade – pa naj gre za nacionalne vlade ali za nadvlado v Bruslju – ne zastopajo naših interesov in pravic ali da, še raje, delujejo proti njim, ni nobeno razkritje. V danem primeru so zanimivi razlogi, ki so jih naši komisarji navajali proti varovanju naših zasebnih podatkov. Seveda imamo pred sabo obvezno, neizogibno dozo sprenevedanja. Zakonska zaščita pred ameriškim špicljanjem za evropskimi državljani, so razlagali evropski komisarji, bi bila neučinkovita, saj da imajo velike tehnološke kompanije, ki razpolagajo z bazami informacij o državljanih Evropske unije, sedeže v ZDA. Še prepričljivejši argument proti zaščitni klavzuli je bil, da bi »antagonizirala« ZDA, »najpomembnejšega zaveznika Evrope«.
Vprašajmo se, kakšno podobo o samih sebi nam slikajo ti politični komisarji. Koliko plač in honorarjev so izplačali samim sebi in svojim podrejenim in vsem pogodbenim svetovalcem in izvedencem, da so spisali, usklajevali in sprejeli zakonodajo, ki so jo potem lahkotno diskvalificirali in odpisali kot neučinkovito, kot zakonodajo, ki ima »majhno legalno težo«? Zakaj potem zgražanje o vse prežemajoči korupciji, če naša najvišja telesa razglašajo, da njihova lastna zakonodaja nima »teže«? In kakšni usranci so to, če ne stojijo za zakoni, ki jih sprejemajo? Vsak zakon bo že po definiciji naletel na nasprotovanje tistih, ki jim je ali jim bo postal napoti; sprejemajo pa se zakoni zato, da bi nas varovali pred tistimi, ki so jim zakoni napoti. In kakšno »zavezništvo« je to, če se moramo zanj odpovedovati zakonom, ki smo si jih svobodno postavili?
Ključni argument evropskih komisarjev proti zakonu o varovanju naših zasebnih podatkov pred tujimi obveščevalnimi službami, tisti, pri kateremu ni šlo za sprenevedanje, pa je bil, da bi vztrajanje pri tovrstni zaščiti naše zasebnosti po nepotrebnem oteževalo trgovinska pogajanja med ZDA in EU. »Na tej fronti nismo hoteli imeti nobenih zapletov,« je pojasnil neimenovani uradnik EU. To je strašljiva izjava: interese trgovine postavlja nad zakone.
Na ameriški strani gre za sodelovanje velikih poslovnih korporacij s politično oblastjo, ki se pogosto preliva v zakonodajno sfero, v pisanje zakonov. V danem primeru je bilo lobiranje ameriške vlade v Bruslju nadaljevanje lobiranja velikih tehnoloških firm pri ameriški vladi. Visoki uslužbenec ene od teh firm je izjavil, da bi bil evropski zakon o varovanju zasebnosti podatkov »za nas totalna mora«. In tako so si te velike »tech« firme skupaj z ameriško vlado prizadevale oslabiti to zakonodajo. Na evropski strani so preprosto izbrisali moteči člen, brez katerega evropska zakonodaja o varovanju zasebnih podatkov izgubi velik del svojega smisla. Ni mi znano, ali so se evropski politkomisarji odpovedali temu zakonu v soglasju s kakšnimi domačimi poslovnimi interesi ali le pod vtisom kakšnih meglenih predstav in pobožnih želja o »premagovanju gospodarske krize«.
Kakor koli že, povzdigovanje trgovine nad zakone, zlovešče že samo na sebi, je v danem primeru še dodatno neprijetno, ker se prekriva z »vojno proti terorizmu«. Epsko obsežno zbiranje podatkov, ki ga izvaja ameriška vlada in za katerega je evropska komisija odstranila zakonske ovire na tej strani Atlantika, v Washingtonu legitimirajo kot nujni ukrep za varovanje svojih državljanov pred grožnjo terorizma. »Vojna proti terorizmu« je bila od vsega začetka pravno, politično in moralno nevzdržen konstrukt. Poglavje, ki ga v tej vojni brez konca odpira Obama, pa ponuja v razmislek vidike, na katere doslej nismo bili najbolj pozorni. Če je zbiranje zasebnih podatkov nujno za obrambo proti terorizmu, postane varovanje teh podatkov potuha terorizmu, od koder ni več daleč do tega, da bodo zagovornike pravice do zasebnosti prilikovali teroristom in jih nazadnje razglasili za teroriste.
Promocija svobodne trgovine se nevarno prepleta z »vojno proti terorizmu«. Interesi velikih poslovnih korporacij, ki razvijajo tako imenovane komunikacijske tehnologije ter zbirajo in posredujejo zasebne podatke, se prekrivajo z interesi vlade, ki bojuje vojno proti terorizmu. In korporacije in ameriška vlada terjajo svoboden pristop do zasebnih podatkov. Vojna proti terorizmu je adut, s katerim se uveljavlja tak svobodni pristop, ki zagotavlja tudi poslovne dobičke. Podatkovne baze, ki jih ustvarjajo tehnološki poslovni svet in obveščevalne službe, se deloma prekrivajo in so vsekakor zanimive za obe strani. Naj nas ne preseneča, če danes vlada zajema iz baz tehnoloških korporacij, jutri pa bodo te kupovale podatke obveščevalnih služb. Veliko obveščevalnega zbiranja podatkov je tako ali tako že v rokah zasebnih firm.
Problem, s katerim se soočamo, je, da bo nasprotovanje svobodni trgovini – trgovini torej, ki ji ne postavljajo meje ne nacionalne države ne zasebnost – prej ali slej izrecno povezano s terorizmom. In ker je svobodna trgovina predvsem ideologem, s katerim se legitimira vse bolj roparski politično-ekonomski sistem, v katerem živimo, bo tudi nasprotovanje temu sistemu postalo terorizem.
