Kaj ti protestniki sploh hočejo? Po uradni interpretaciji gre za manevre vsemogočnih starih sil, za prvi korak pri implementaciji načrta nove družbe, v katerem so podane prav vse koordinate prihodnjega sistema, vključno z razdelitvijo pozicij in črno listo tistih, ki bodi postali predmet »diskreditacije in likvidacije, po potrebi tudi fizične«. Po drugi sodbi, ki kritikom prinaša še za kanček več zadovoljstva, so protesti nemočni in majhni. Že res, da je nas v mini koaliciji malo, a vas je še manj. Saj veste, en sam poslanec SDS je dobil na volitvah podporo večjega števila volilcev, kot se jih je zbralo na tako imenovani vseslovenski vstaji naroda. Ali drugače, »the largest uprising gathered together less than 10,000 people across the country, which is less than 0.5 % of the population«. In, hehe, poslušajte, kaj je odkrila Milanova Andreja: »Enkrat so mediji celo poročali, da v Murski Soboti na demonstracijah ni bilo udeležencev.«
Manj je res več, velikost ni pomembna, ampak ne gre pozabiti, da ta rek velja samo pod pogojem dobre tehnike vladanja, zares pravšnje trdnosti strukture ter krepkega in lepo zaokroženega idejnega obsega. In v tem drugem očitku, po katerem so protesti neoperativni, neorganizirani in idejno zmedeni (ali kratko: neartikulirani), si je SDS (ali Zbor za republiko, saj je vseeno) našel nepričakovanega zaveznika. Če rečem, da imam v mislih nedavno javno tribuno v organizaciji Društva slovenskih pisateljev, če rečem, da je ta tribuna, ali bolje, del te tribune nastopil kot zaveznik tistega drugega zbora, s tem nikakor ne pravim, da gre za čistega zrcalnega dvojnika. O tem priča že prvi vtis. Medtem ko so zgodbe, ki jih pripovedujejo razpravljalci na tribunah ZZR, kljub šokantni vsebini po svojem tonu lahkotne, kratkočasne in šegave ter se v njih vse do zadnjega sestavi v smiselno celoto (imeli bi popolno državo, če nam je ne bi ukradle sile kontinuitete), pa je tribuna DSP na ravni celote delovala tako, kot je bilo edino smiselno pričakovati: heterogeno v načelnih izhodiščih in vsebinah ter zmedeno na ravni organizacije (Bi pritegnili Kombinatkam? Kdaj nas bodo vrgli ven iz dvorane? Bomo imeli dovolj časa za vse?). V nasprotju s pravljicami Zbora za republiko, ki si jih tudi sam, ne šalim se, včasih zavrtim za lahko noč, je bil celokupni vtis tribune DSP nekoliko nelagoden in mučen, po nekajurnem spremljanju prek spleta in intenzivnih telefonadah pa sem se pomiril šele po dolgih ovinkih.
A zaveznik oblasti ni bila sama heterogenost idej. Ta se je proti koncu stopnjevala in dejansko je stvar vseskozi postajala boljša in bolj podobna resnični artikulaciji protestnega »gotovi ste«. Problem je bil v začetni gesti, v nerodnem poskusu hitre normalizacije, namreč v odločitvi o primatu »veteranov«, ki naj bi poskrbeli za simbolno kontinuiteto z osemdesetimi. Žal – ne bi si sicer upal reči, da popolnoma razumem, kaj je bistveni cilj sedanjih protestov, a zagotovo nimajo prav veliko zveze z diskurzom o slovenstvu in narodu (na kar je proti koncu tribune opozoril že Franc Trček) – pa tudi Kultura in navezava na osemdeseta sta prej sekundarna romantizacija kot inherentna politična vsebina protestov. In če nič drugega, kljub dobrim namenom je že načelna postavitev historične kontinuitete osamosvojitve kot glavnega vodila prihodnjega razvoja dogodkov prej sedativ kot sredstvo »aktivizacije«.
Osamosvojitev kot simbol protestov? Zaboga, smo normalni? Le kdo je tisti, ki ne more brez »leta devetdeset«? Le kdo so tisti, ki se vidijo kot nekakšen novi Demos? Le kdo so tisti, ki bi ne bili nič, če ne bi bili osamosvojitelji? In kdor govori isto kot oni, kdor za njimi ponavlja tezo o ukradeni osamosvojitvi, kdor torej hoče svoj delež osamosvojiteljske slave, bo svojo specifično razliko moral poiskati kje drugje. In kje jo bo našel? Seveda, v obtožbi o »klerofašizmu«, v tisti oznaki, ki sama po sebi nima pomena in ki v zadnji instanci služi le temu, da se v eno stakne s »komunajzarstvom«, ki prihaja z druge strani.
A ne le to. Govorjenje o klerofašizmu je tudi hrbtna stran blago zvenečega diskurza o krizi vrednot, ki se je v zadnjem času prisesal na poročilo KPK ter nam po ovinku sporoča, da proteste poganja zgolj v principu apolitični očitek o skorumpiranosti političnih elit. In zdaj, ko naj bi to dokončno ugotovili, ko je poročilo na mizi, je že čas – hitro, hitro! – za artikulacijo zahtev in dialog s političnimi strankami. Prosim? So potem tisti, ki so uradno čisti, zato kaj manj »gotovi«? So zato kaj manj del obstoječega sistema?
Počasi. Počasi. Kakšna artikulacija zahtev!? Dajmo sloganu »gotovi ste« raje še malo časa, da do konca razvije svoje potenciale. Res je, morda ne vemo točno, kaj hočemo, a ker smo s pomočjo slogana dosegli nepovraten obrat perspektive (in tako videli tisto, kar smo gledali že ves čas), se splača vztrajati. Če ne odnehamo pri lepo zveneči tezi o krizi vrednot, ki smo jo izenačili s korupcijo, obstaja možnost česa večjega in bolj sistemskega. Seveda pa bo slej ko prej tudi protestniška skupnost morala ugotoviti, kdo so tisti, ki so v njihovem krogu v operativnem smislu »gotovi«, kdo pa so v tej enakopravnosti vendarle lahko nosilci politike. V nasprotnem primeru bo vse demonstriranje le kratek oddih, po katerem se bomo vrnili v objem tistega, ki pravi, da velikost ni pomembna in da za učinkovito obvladovanje države ni potrebnih 50+. Da bi se kaj premaknilo, očitno ne bo dovolj, da se na simbolnem kraju zberejo vsi, ki »dobro v srcu mislijo«. Za takšne je v petek ob 11. uri rezerviran Kongresni trg. Do 15. ure.
