Za milijone, ki nimajo možnosti zaposlitve, proračunska vzdržnost preprosto ne more biti edina prednostna naloga. Če se podpora za brezposelne zniža, potem so prizadeti oni. Če pa se proračunski rezi razširijo na šolstvo, so njihovi otroci tisti, ki si ne morejo pridobiti veščin, ki jih potrebujejo, da bi v prihodnosti udejanjili svoje potenciale. Zategovanje pasu je še posebno v Grčiji hudo prizadelo veliko ljudi. Drastično zmanjšanje pokojnin starejšim onemogoča dostojno življenje. Tisti pa, ki zdaj plačujejo davke, so zelo močno obremenjeni, saj številni – pogosto najbogatejši, ki so svoj denar že zdavnaj prenesli v tujino – še naprej ne izpolnjujejo svojih obveznosti do družbe. Zdravstvo je na psu, tako da številni rakavi bolniki nimajo več dostopa do zdravljenja, ki bi jim rešilo življenje. Vse več je samomorov.
Vendar upniki Grčije še vedno nočejo nič vedeti o tem, kaj se dogaja. Tako vsekakor ne gre več naprej – kar je priznal tudi nekdanji direktor evropskega oddelka Mednarodnega denarnega sklada (MDS) Reza Moghadam, ko je izjavil, da je ob kredibilnih strukturnih reformah naklonjen odpisu polovice grškega dolga. Socialna vzdržnost je bistvena za dolgoročno gospodarsko uspešnost. Država ne more napredovati, če ni sredstev za šole in možnosti, da bi otroke pripravili na uspešno kariero v digitalnem gospodarstvu. Prav tako ni mogoče uresničiti reformnega programa, če velika neenakost, revščina in frustracije zaradi brezperspektivnosti krepijo skrajne politične stranke, kot je v Grčiji Zlata zora ali v Franciji Nacionalna fronta.
V težkih časih priseljenci in manjšine zlahka postanejo tarče napadov. Kot je nedavno poudaril Joseph Stiglitz, bi Hitler v Nemčiji težko prišel na oblast, če tedaj raven brezposelnosti ne bi bila 30-odstotna. Da ne omenjamo nekaterih iz predmestnih getov, ki jih privlači nasilje in jih rekrutirajo med teroriste. Ne glede na poročila o dobičkih podjetij in borznih indeksih neka država ne more doseči uspeha, ki bi vključeval vse družbene skupine in bi temeljil na gospodarski in socialni vzdržnosti, če ne poskuša na ustrezen način rešiti temeljnih socialnih vprašanj. Seveda ne smemo opustiti previdnosti pri proračunski politiki: če bi namreč država ali zasebni sektor zapravljal izposojeni ali na novo tiskani denar, bi preprosto prišlo do še več kriz, ki bi najbolj prizadele revne. Toda socialna vzdržnost mora biti sestavni del vladnega gospodarskega programa, ne pa problem, ki ga odkrijemo šele naknadno.
Ta nenehna težnja, da govorimo o socialni vzdržnosti, v praksi pa nepopustljivo zategujemo pas, je eden glavnih vzrokov politične nestabilnosti v Evropi. Če je bistveno, da so reformni programi namenjeni vzpostavitvi dolgoročno trdnega okvira makroekonomije, pa morajo vključevati tudi močne varovalke za proticiklično politiko, da bi onemogočili »paradoks varčevanja« (težnjo, da se več varčuje med recesijo, kar spodkoplje možnosti za gospodarsko rast). Ko je agregatno povpraševanje manjše od agregatne ponudbe, morajo vlade povečati javne izdatke. Vlade bi morale več pozornosti in prizadevanj posvetiti razmišljanju o socialni politiki in njeni implementaciji, tako da bi se posvetile najranljivejši plasti družbe, njenemu življenjskemu standardu, zdravju, šolanju in stanovanjski problematiki. Prizadevati bi si morale za učinkovite socialne programe in državljane, ki se jih to tiče, spodbujati, da aktivno sodelujejo.
Evropska komisija in MDS sta priznala svoje napake – ne le napačne makroekonomske napovedi, na katerih je temeljil grški program, ampak tudi odločitev, da se ne bo upoštevala nujnost socialne vzdržnosti; prav tako sta priznali, da program ni prinesel pričakovanih rezultatov. Toda posojilodajalci Grčije se nočejo pogajati z novo vlado, da bi razvili nov program, ki bi vključeval manjše breme dolga, manjši proračunski presežek ter strukturne reforme, ki bi podprle gospodarsko rast in spodbujale socialno kohezijo. Tako ne gre več naprej.
Zadnjih pet let je vse pomembnejši izziv doseči finančno stabilnost. Toda pokazalo se je tudi, da sta politična in socialna stabilnost še bolj izmuzljivi. Politični voditelji morajo v socialno vzdržnost vložiti toliko truda, pozornosti in sredstev, kot so jih v finančne reforme Basel III. Od tega bo v prihodnosti odvisna blaginja v Evropi, pa tudi njena vloga v svetu.
©Project Syndicate
Kemal Derviş, nekdanji gospodarski minister Turčije in nekdanji vodja programa Združenih narodov za razvoj (UNDP), danes podpredsednik Brookings Institution
