Zgodovina novinarstva kaže, kako mukotrpno se je v demokracijah od 19. stoletja naprej vzpostavljalo spoznanje, da prav napetost med politiko in mediji omejuje zlorabo na obeh straneh. Država brez nadzora, ki ga kot zastopniki javnosti izvršujejo novinarji, vedno zdrsne v samodrštvo; mediji brez uzd poklicnih standardov prevzemajo funkcije politike, kapitalskih zvodnikov, pridigarjev, hujskačev ali simbolnih eksekutorjev. Razumevanje tega nevarnega razmerja je postopno oblikovalo zakonodajo, ki pred zlorabami brani in ob zlorabah sankcionira obe strani.
Ključna točka preizkusa demokracije je, ko se država in novinarstvo srečata v polju tistega, kar država označi kot tajno, torej kot tako občutljivo in za obstoj države pomembno, da je treba javnost iz nadzora povsem izključiti in ga prepustili le ozkemu krogu politikov. To je točka, na kateri se meri doza oblastnosti v krvi politike, doza državljanske ozaveščenosti v krvi novinarja in doza neodvisnosti v krvi pravosodja. Novinar, vreden svojega poklica, sme in mora z vsemi metodami preiskovalnega novinarstva preiskovati tudi »tajno« in »strogo zaupno«, če sumi, da politika dela v škodo državljanov. To pravico mu zaradi njegove odločilne vloge v demokraciji priznava tudi sodišče za človekove pravice v Strasbourgu, predvsem zato, ker je država vedno neskončno močnejša ne le od posameznega novinarja, ampak tudi od največjih svetovnih medijev skupaj. Boleč dokaz za to sta bili tako afera Wikileaks, kjer so pod pritiskom držav pokleknili tudi najmočnejši in najbolj neodvisni mediji, in afera nezakonitega nadzora NSA. V obeh primerih so države razkritju najprej nasprotovale, potem pa razkrito zmanipulirale, zminimalizirale, zrelativizirale. Assange in Snowden, še posebno pa Manning, ki je bil obsojen na 35 let zapora, pa imajo uničena življenja.
Pravosodje torej v primeru razkrivanja s tajnostjo zaščitenih podatkov presoja, kaj je za državljane in za ustavno demokracijo pomembnejše: ohranitev tajnosti v imenu zakonitosti ali razkritje zlorabe tajnosti za umazane rabote politikov, strank, državnih in paradržavnih služb in funkcionarjev?
Tu smo torej na točki, ko je Anuška Delić prejela obtožnico. Specialno tožilstvo je ocenilo, da njeno razkritje leta 2011 o povezavah med tedaj največjo opozicijsko stranko SDS in neonacistično skupino Blood & Honour ni bilo v interesu javnosti in ustavnega reda, ampak naj bi škodovalo državi, ker naj bi razkrivalo tajne podatke Sove. Vprašanje, ali smo državljani in ustavna ureditev ogroženi, če se parlamentarna stranka, ki je v tistem času naskakovala oblast, povezuje s skrajno desnico, je za tožilstvo očitno irelevantno, saj ni ukrepalo ne zoper njiju ne zoper srhljivo ugotovitev Sove, da so neonaciste urili tudi vojaki RS z orožjem RS, ampak zgolj zoper novinarko. Resnica o teh povezavah in resnica o tem, da ne Pahor ne Jelušičeva, ki sta bila o vsem obveščena, sploh nista ukrepala, sta za tožilstvo manjše zlo kot domnevno odtekanje tajnih informacij iz Sove. Sporočilo vložitve obtožnice je jasno: odtekanje informacij je večje zlo kot vsebina teh informacij. »Usmrtiti« je treba sla.
Ekstremistični posamezniki in skupine niso nikakršen izrodek »zdravega« telesa države, ampak vedno njen inherentni del, država jih sistemsko proizvaja, uporablja in zatira. Ekstremistične skupine so lahko legalne, v tem primeru se imenujejo represivne sile reda. To so specialne policijske, kriminalistične, obveščevalne ali vojaške enote, ki jih mora oblast po ustavi uporabljati skrajno nadzorovano, tarčno, a se ta nadzor pogosto pokaže kot prešibek in deloma tudi kot neizvedljiv zaradi specifike njihovih nalog in načinov delovanja. Lahko so pollegalne, sem sodijo denimo rasistične, nacionalistične in homofobne skupine, ki na meji in onkraj meje dovoljenega izražajo tista ekstremna stališča, ki jih politične stranke ne morejo, če želijo ohraniti videz demokratičnosti, a jim služijo kot nenehna, domnevno spontana ekscesna zastraševalna sila državljanov. In potem so tu še ilegalne ekstremistične skupine, ki se denimo vojaško in ideološko urijo za oborožen boj, doma ali v tujini.
Če so prve predvsem oblastno orožje, sta drugi dve pogosto povezani s strankarskimi in ideološkimi interesi in seveda z »običajnim« kriminalom, od tatvin do preprodaje drog, orožja in ljudi.
Politika večino časa nadzira vse tri segmente in, paradoksalno, iz vseh treh črpa svoje koristi. Uporablja jih za svoje javne in skrivne politične obračune, izsiljevanja in trgovanja, ljudstvu pa z njimi kaže dovolj različnih palic, da se počuti ogroženo, nadzirano in nemočno, takšno, ki celo najbolj zlovešče dogodke jemlje kot nekaj, kar je v družbi neizbežno, celo »naravno«, ker naj bi bilo posledica trenja različnih »mnenj«. In ker smo dežela tisočih pravnih mnenj o najbolj elementarnih rečeh, se nam zna zgoditi, da se bo zapornik vrnil v parlament, novinarka pa bo odšla v zapor.