Zdaj pa se najdejo ljudje, ki pravijo, da se to v resnici ni zgodilo. Če pa morda le je kako zrno resnice v vsej tej zgodbi, zagotovo ni bilo tako, kot so poročali mediji, ki so se zapletali v očitna protislovja in niso objavili nobenih trdnih dokazov. Zato pa imajo ti dvomljivci kar se da prepričljivo razlago, tako, ki se ji ne da ugovarjati: pokol v šoli Sandy Hook je zarota vlade in medijev, katere namen je vzpostaviti nadzor nad domačo trgovino z orožjem in nad orožjem v zasebni lasti. Gre za zaroto, katere cilj je Američane oropati svobode – tiste njihove svoboščine, od katere je odvisna vsa svoboda. Kajti če nimaš orožja, svoje svobode ne moreš braniti, in če svobode ne moreš braniti, ti jo bodo vzeli. Gre nič manj kot za usodo naroda. In da bi obranili narod in njegovo svobodo, zdaj ti ljudje, ki vedo, kaj je resnica, ki so razkrinkali vladne spletke in mahinacije, ki so spregledali in razkrinkali zaroto, ne napadajo in klevetajo samo vlade, marveč tudi svojce pobitih otrok. Grozijo jim in žalijo jih po telefonu in elektronski pošti, vdirajo na spominske spletne strani in na njih puščajo sovražna sporočila. In ko je neki novinar poročal o tem početju, je eden bolj glasnih med temi razkrinkovalci zarote v odgovor zapisal, da novinar ogroža njega in njegovo družino. Tisti novinar se je potem čutil dolžnega izjaviti, da ni želel ogrožati protizarotniškega gospoda in njegovih bližnjih ter da ne nasprotuje svobodi izražanja. Ta svobodoljubni gospod, ki ga je ogrozil oni novinar in za katerega je pokol šolarjev v Newtownu vladna zarota, je redni profesor na neki univerzi na Floridi. In to na javni univerzi, ne na privatni, tako da lahko rečemo, da ga živi vlada.
Če to koga spominja na zdajšnje dogajanje v Sloveniji, je treba najprej opozoriti na veliko razliko. V Ameriki se najdejo posamezniki, ki za zarotniško početje obtožujejo vlado. Pri nas predsednik vlade in njegova kamarila obtožujeta zarotniškega rovarjenja inštitucije pravne države in neznane posameznike. Tam imamo opraviti s teorijo zarote proti poziciji moči, tu s teorijo zarote s pozicije moči. Razlika je tudi v tem, da je sovražnik v prvem primeru vlada, kar se sklada z ideologijo ameriškega libertarizma, v drugem pa gre za namišljene sovražnike. V prvem primeru ideologija proizvaja norost, v drugem pa norost nekaj ideologiji podobnega. V prvem primeru gre za protidržavno norost, v drugem za državno norost oziroma, natančneje, za poskus podržavljenja norosti.
Od tu dalje pa gre večinoma za podobnosti, če ne kar za enakosti. Logika »zarote«, se pravi razkrivanja zarote, je v obeh primerih v temelju enaka. Identificiranje problema se razglasi za sovražno delovanje. Potencialno reševanje problema za napad na stanje ali osebe, ki so problem zakuhale ali zakrivile. Krivci postanejo žrtve. Od dejanskega stanja se preklopimo v paralelno realnost, bolje: v pararealnost. Nevšečnim dejstvom se odreče obstoj, različnim umišljeninam pa podeli. Namesto o problemu se začne govoriti o kaki malo pomembni ali nerelevantni tehnikaliji. Logiko nadomesti metodičnost norosti. Itn.
V obeh primerih gre tudi za to, da se za zarotništvo obtožuje dejanja, katerih cilj je varovanje javnega interesa oziroma javnega dobrega. V ameriškem primeru gre za napredek pri prizadevanjih za večji nadzor nad orožjem za množično uničevanje v zasebnih rokah in za omejevanje posesti takega orožja. V slovenskem primeru gre za korupcijo. In tu se pokaže še ena razlika. Medtem ko je v ameriškem primeru pravica do zasebne posesti orožja zapisana v ustavnih dokumentih (kakor koli že se interpretacije tistega ustavnega amandmaja razhajajo), je korupcija po slovenski zakonodaji kazniva.
Ker živimo v finančnih časih, se korupcijo dandanašnji praviloma razume kot denarno – ali širše, materialno – okoriščanje formalnih nosilcev družbene ali politične moči na račun njihovih položajev. Gre torej za eno od oblik zlorabe položaja. Ker gre za privatno okoriščanje, radi spregledamo, da gre tudi za oškodovanje javnega interesa oziroma občega dobrega. Tak spregled je toliko lažji, ker časi niso naklonjeni kultiviranju pozitivnega odnosa do javnih dobrin. O njih, preprosto, vse več ljudi vse pogosteje ne razmišlja več – razen ko jih zaskomina po njihovi privatizaciji.
Ampak korupcija je prvenstveno oškodovanje javnega interesa, občega dobrega. Če, denimo, predsednik vlade prejme podkupnino, je to, kar je prejel, nezakonito pridobljena lastnina. Kar je prišlo v premierjeve roke ali padlo v njegov žep, je prav lahko tujega izvora. Vzemimo, da je podkupnino dal predstavnik tuje firme, ki je želela v premierjevi državi narediti velik posel. Kar je zamenjalo roke, ni bilo vzeto naši javnosti. Toda s tem, ko je bila izvedena nezakonita transakcija, je premier zlorabil svoj položaj. Ta položaj pa je javna dobrina. Vsi politični položaji so javna dobrina, imamo jih zavoljo občega interesa. Zato je premier v našem hipotetičnem primeru zlorabil javno dobrino in deloval proti občemu interesu. Zakon je tudi javna dobrina, ena najpomembnejših javnih dobrin, in kršitev zakona je najbolj fundamentalno delovanje proti občemu interesu in javnemu dobremu. Tudi politika je javna dobrina, ker skoznjo v družbah našega tipa urejamo zadeve, ki se tičejo vseh nas: obče in javne zadeve. Zloraba političnega položaja je zato težka zloraba javnega dobrega, hudo oškodovanje javnega interesa.
Uničevanje ugleda politike, sejanje nezaupanja vanjo, ustvarjanje stanja, v katerem ljudje začenjajo politiko zaničevati in sovražiti, je korupcija. Zato sta slovenski premier in ljubljanski župan kriva korupcije, četudi bi se izkazalo, da so vse navedbe v poročilu komisije za preprečevanje korupcije neutemeljene. Njuno reagiranje na objavo poročila KPK je koruptno v najvišji meri. Že zato, ker po objavi poročila KPK nista takoj in brezpogojno odstopila, bi morala odstopiti. Ne enkrat, ampak dvakrat – in za vselej.
